Kvarčna tehnologija ima "zametke" v letu 1880, ko je Pierre Curie odkril, da če obremeniš kremen z električno napetostjo, le-ta začne nihati v enakomernih intervalih. Nato je preteklo precej vode, preden so staknili glave matematiki, inženirji in urarji, petnajskrat razpolovili nihanje kristala in dobili točno vrednost ene sekunde. Leta 1959 je Seiko naredil prvo kvarčno uro, ki je bila velika kot starinska dvodelna omara in je služila le za prikazovanje točnega časa za televizije. Od tu naprej se je nadaljevalo z bliskovito hitrostjo, saj so že leta 1964 naredili prvo namizno kvarčno uro in na olimpijsklih igrah v Tokiu kot prvi digitalno merili čas. 25. 12. 1969 pa so lansirali prvo zapestno kvarčno uro imenovano Astron, ki so jo naredili v omejeni seriji 100 kosov.
Čas je prinesel nova znanja, nove tehnologije in nove materiale, vsak proizvajalec mehanizmov išče svoje, nove, drugačne in posebne pristope in rešitve pri izdelavi mehanizmov. A dejstvo ostaja; v osnovi še vedno praktično vsak kvarčni mehanizem deluje po principu Seiko-vega Astron-a. Popolnoma digitalne ure? Ja, tudi to je kot prvi razvil Seiko in zgodba oz. zgoraj napisano se ponavlja...
Ne verjamem, pravzaprav vem, da bolj renomirani švicarski proizvajalci ur ne kupujejo japonskih mehanizov oz. komponent, jih vgrajujejo v svoje ure in jih prodajajo kot "Swiss made". Je pa res, da prenekatera "švicarska" blagovna znamka v svoji notranjosti skriva mehanizem Miyota (verjemite, govorim iz lastnih izkušenj, saj sem odprl že nebroj ur). Kot sem omenil, tehnika je razvita kot še nikoli do sedaj in priznane blagovne znamke si že zaradi svojega renomeja kaj takega ne morejo privoščiti. Po drugi strani pa se sprašujem, kam gre vseh 300 miljonov kvarčnih mehanizmov, ki jih na letni ravni naredi Seiko. Upoštevati je namreč treba tudi delež ostalih proizvajalcev, kot so Miyota, pa noname mehanizmi, na katerih piše "Japan movement"...da o kitajcih sploh ne govorimo.
Lep pozdrav vsem skupaj,
Igor