Žal je prostor za posamičen post omejen, zato bom nekaj vtisov o mojem Tagu razdelil na več odgovorov v okviru iste teme.

Zgodba o Tag Heuer je pravzaprav zgodba o športnih kronografih. Ko je leta 1958, Jack Heuer, pravnuk ustanovitelja družbe, Edouarda Heuera (leto 1860), prišel na čelo dobro stoječega podjetja, je imel povsem jasno vizijo, kako usmeriti brend, ki je z dvema velikima dosežkoma že bil vpisan v zgodovino horologije. Že davnega leta 1887 je Edouard patentiral rotirajoči oscilator, ki je še danes prisoten v urnih mehanizmih, leta 1916 pa izdela prvi kronograf, ki je imel sposobnost merjenja časa do 1/100 sekunde natančno. Poimenuje ga Micrograph.
Leta 1963 Heuer predstavi model Carrera. To je bil čistokrvni športni kronograf, posvečen legendarni avtomobilski dirki Panamericana. Istega leta Rolex lansira model Daytona. Zanimivost predstavlja dejstvo, da je številčnice za oba modela, ter za takratno Omego Speedmaster, izdeloval švicarski proizvajalec Singer. Vsi trije modeli so imeli enake markerje na številčnicah in posamične dele podštevilčnic. Carrera in Daytona sta imeli še skupni izvor poganjanja oziroma Valjoux 92 in Valjoux 72.
Pet let pozneje, iz obratov Heuer-ja prispe še eden odličen športni kronograf Camaro, leta 1969 pa z razvojem enega izmed prvih avtomatskih kronografov, Caliber 11, v sodelovanju s Buren-Hamilton, Breitlingom in Duboiz Depraz, serijo športnih kronografov obogatijo z linijama Autavia in Monaco.

Nihče v tedanjem Heuer-u si ni mogel niti predstavljati, da bo leto 1974 imelo tako močno opornico v zgodovini brenda. Namreč, takrat je 28-letni urarski genij, Edomnd Capt, uspešno končal nalogo, ki jo je prejel od vodilnih v Valjouxu in sicer, da kronografski mehanizem na ročno navijanje Valjoux 7733, pretvori v avtomatski kronografski kaliber. Tako je nastal Valjoux 7750, ki je genetsko determiniran iz legendarnega ročnega navijača Venus 188, saj je podjetje Valjoux proizvajalca urnih mehanizmov Venus, prevzel leta 1966, ter s tem ustvarilo platformo za še eno močno postavko v horološki neskonočnosti. Novorojenček je bil prvi mehanizem, ki je nastal s pomočjo računalniške tehnologije, saj je bilo njegovo delovanje simulirano s pomočjo te mašinerije.
Valjoux 7750 je obenem pomenil konec najmočnejše faze v razvoju kronografskih avtomatskih urnih kalibrov. V obdobju od 1969 do 1974 so nastali Zenith El Primero 3019, Seiko 6139, zgoraj omenjeni Caliber 11, ki je še konec istega leta 1969, pridobil novo verzijo v Calibru 12, Seiko 6138 (1970), Citizen 8110 (1972), Lemania 5100 (1973) in Valjoux 7750 (1974).

7750 je presegel vsa pričakovanja. V prvem letu je bil izdelan v seriji 100.000 kosov. Kljub temu je hudournik japonskega kvarca bil premočen in lastniki v drugi polovici leta 1975, sprejmejo odločitev o prenehanju proizvodnje in podrejenim pošljejo ukaz, da naj uničijo vso opremo na kateri je potekala proizvodnja. Tukaj švicarska disciplina pridobi popolnoma novo dimenzijo in prejemniki ukaza ignorirajo dekret. Opremo skrijejo v temačne kote proizvodnih obratov. S tem so zaposleni značajsko upodobili izvor, po katerem je tovarna poimenovana (Valee-de-Joux).
Edomnd Capt zavrne zelo privlačno ponudbo iz strani Peseuxa, po kateri bi prevzel razvoj in vodenje proizvodnje ebauche kvarc mehanizmov. Ostane zvest mehaniki in nastopi položaj tehničnega direktorja v klasičnem brendu Piguet. V bogati karijeri je ustvaril 32 kalibrov.
Heuer je takoj zaznal kakovost Valjouxa 7750 in nekaj tisoč primerkov, ki so prišli iz prve serije proizvodnje, vgradi v modela Kentucky in Pasadena.

Ko je udarni val kvarčnega cunamija odplaknil globalno mehansko urarsko sceno, so se počasi pričeli ustvarjati pogoji za obuditev te klasične horološke veje. Leta 1983, management pravkar nastale SWATCH grupacije, katere član je bila tudi ETA, ki je v vmesenem obdobju pod svoje okrilje priključila Valjoux, sprejme odločitev za obnovitev proizvodnje mehanskih in avtomatskih kalibrov. To je odpihnilo že debeli sloj prahu in iz na novo pognanih strojev, slabi dve leti pozneje, prispe nekoliko moderniziran 7750, ki se mu v naslednjem letu pridružijo še povsem nove verzije z označbami 7751, 7753 in 7754. Leta 1995 količina proizvedenih kalibrov na letnem nivoju preseže število 200.000 kosov.
V tem času Tag Heuer ni bil uporabnik navedenih kalibrov, ker je proizvodnjo kronografov še vedno baziral na kvarcu. Drastična sprememba se zgodi leta 2000, ko brend preide v lastništvo LVMH grupacije in z odločitvijo, da večji del proizvodnih aktivnosti prevzame produkcija ur na avtomatski pogon. To je pomenilo, da se je kaliber ETA 7750 (ETA je tako uradno preimenovala Valjoux leta 1999) pričel vgrajevati v serijo LINK.

Leta 2005, Tag Heuer stori odločen korak naprej in renovira svoj najznamenitejši model, Carrera. (pravzaprav je brend ta model ponovno uvrstil v ponudbo leta 1996, vendar je šlo za retro-butičen pristop trženju v manjših količinah). V ta namen, vpeljejo nov naziv za urni poganjalec – Calibre 16, ki je v bistvu čistokrvna ETA oziroma Valjoux 7750.
Z obuditvijo Carrere je kaliber 7750 končno dočakal popolno reinkarnacijo. Težko je reči, kdo je koga bolj proslavil. Calibre 16, Valjoux 7750 ali obratno. Mehanizem prevzame primat v masovni proizvodnji. Ne samo po količini ampak tudi iz stališča visoke kakovosti. Vse več je High End brendov, ki mehanizem ETA 7750 pričnejo ugrajevati v določene modele.
Tag Heuer postane največji švicarski proizvajalec ur z avtomatskimi kronografi in ta primat trdno drži tudi danes.
Razen v Carrero in Link, Tag Heuer postavi Calibre 16 v linijo potapljaških športnih modelov, ki jo je lansiral leta 2003 – Aquaracer.

Čeprav ime Tag Heuer asocira na vonj po bencinu, škripanje gum in gromoglasen zvok motorjev je brend od nekdaj v tesni povezavi tudi s tekočim agregatnim stanjem. Ne smemo pozabiti, da je Heuer že leta 1895, prvi v zgodovini predstavil vodotesno žepno uro in prav tako, da je leta 1949 pričel z izdelavo modela Solunar. To je bila prva ura v zgodovini, ki je vsebovala indikator s katerim je prikazovala pojav plime in oseke.
Ob vsem tem, so se leta 1982 v Series 2000 lahko našle zelo dobro narejene potapljaške ure z vodotesnostjo 30 ATM in vrtljivo luneto. Zgodba se nadaljuje in leto pred štartom serije Aquaracer, predstavijo modele Aquagraph z vodotesnostjo 50 ATM, čigavo kakovost je s testiranjem dokazala ameriška mornarica.
Aprila 2015, Tag Heuer predstavi nekoliko prenovljen model Aquaracer. Za razliko od prvotne verzije je nova vsebovala keramično luneto namesto jeklene ter prav tako nekaj sprememb v strukturi številčnice in markerjev.

Model CAY 2113.BA0927 prihaja iz leta 2016.



Ohišje predstavlja kombinacijo brušenega in poliranega nerjavečega jekla. Na vrhu je visoko brušeno iz strani pa zelo fino polirano.
Premer ure bez krone znaša 43,0 mm, višina 16,3 mm, dolžina 43,0 mm.
Razdalja od luga do luga je 50,5 mm, med lugoma pa 21,0 mm.

Krona se nahaja na poziciji 3. Zaščitena je z ohišjem in je na navoj. Narejena iz fino poliranega jekla in podpisana. Premer znaša 7,3 mm. Iz strani je nazobčana, postopek privijanja poteka popolnoma enakomerno. Kronografska pusherja sta pozicionirana na 2 in 4. Polirano jeklo nadaljuje stil dizajna krone, le da je njuna oblika pravokotna. Zelo dobro sta odzivna, kronografski kazalec se ob resetiranju vrača točno na izhodiščni položaj.

Zunanja stran lunete je zelo všečna kombinacija brušene in polirane obdelave jekla. Oprijemna mesta so postavljena na položajih desetminutnih intervalov in izstopajo iz ravni ohišja. Ti deli so fino polirani, medtem ko je preostala površina visoko brušena. Korona lunete je narejena iz keramike. Vsebuje oversized minutne indekse. Širina prstana znaša 4,0 mm. Ta element je enosmerno vrtljiv in za celoten krog je potrebno opraviti 120 klikov. V ležišče je postavljen zelo kakovostno, kar pomeni, da se proces rotiranja odvija popolnoma enakomerno.

Pokrov ohišja je vijačen. Narejen je iz grobo brušenega nerjavečega jekla. Osrednji del je matiran in okrašen z zelo kakovostno vrezano gravuro starinske potapljaške čelade, ki je obenem simbol Aquaracer linije.