Kot že napovedano v zadnji temi: Ali je mehanska ura res smiselna v današnjem času?, sledi odziv na vprašanja, komentarje in mnjenja, ki sem jih prijel v zvezi z In House produkcijo v urarski dejavnosti.

Naj takoj omenim, da je tematika stara že od samih pojavov urarskih forumov v drugi polovici '90-tih let prejšnega stoletja in da tudi tukaj ne bomo odkrili tople vode. Sam sem o tem že veliko pisal v temah Krono(graf)holik in Rolex in sveti trije kralji, in kaj bistveno novega ne morem ponuditi razen nekoliko bolj podrobnejšega vpogleda. Ne gre za iskanje pravilnega ali nepravilnega odgovora, ampak samo za utrjevanje kota perspektive pogleda na to žgočo temo, ter sprejema dejstva, da se je urarstvo v zadnjega pol stoletja drastično spremenilo.

Obenem se opravičujem za številne poste v isti temi. Pri pisanju pred nekaj dnevi sem imel ogromno težav, ko mi forum daljši tekst ni hotel sprejeti. Zato sem moral odgovarjati sam sebi, vsak naslednji odgovor je dovoljeval manj prostora in sem potem reševal stvar z editiranjem znotraj posameznega odgovora. Upam, da bo šlo, Sploh, ko bo na vrsti naslednja tema, ki je obsežna in kompleksna, ter bo opremljena s številnimi fotografijami.

Odločili ste se za nakup mehanske ure. V času, ko imate bistveno cenejšo alternativo, kot je to kvarčna ali smart ura, vaša usmeritev stremi k tradiciji, kar pomeni da nakup ne bazira zgolj na goli potrebi, kot je bilo to pred 50 leti.

Mehanska ura danes ni več samo koristen uporabni predmet. Mehanska ura danes je fetiš. Fetiš pa je vznemirjenje. Vzburjenje za katerim se skriva veliko neverjetnih zgodb in zgodbic, lepih občutkov, skritih sporočil, oprijemljivih (pol)resnic, ter množica velikih in malih mitov.
Ko se v tem kontekstu znajdejo imena kot so ETA, Sellita, Soprod, Ronda, STP, NH, Miyota, Sea-Gull in ure v katerih so našteti mehanizmi vgrajeni – dobimo legoland. Zloženko. Komplet sestavljenih kockic do popolnosti.
Ko boste katerikoli od zgoraj naštetih mehanizmov vgradili v stotine, tisoče ali milijone ur, se bodo med seboj razlikovale po namenu (dress, potapljaška, pilotska ...), znotraj namena pa večinoma le po imenu znamke, ki ga lahko preberete na številčnici. Razlikovale se bodo po fasadi, notranjost pa bo monotono enaka. Dobili ste torej pestro, a hkrati povsem monotono množico.

Kaj reči, ko pogledate uro zelo znane znamke, katere deli so sestavljeni iz 10, 15 ali 30 različnih virov, a noben ne prihaja neposredno iz lastnega gnezda. Niti enega dela te ure ni naredil, kaj šele ustvaril tisti, ki se je podpisal na njeno številčnico. Njegovo avtorstvo se začne in konča z idejno zasnovo, oziroma risbo, ki jo narekujejo predvsem karakteristike generičnega mehanizma, ki ga bo kupil in vstavil v ohišje. Kakšna je torej resnična razlika, če uro s tem zvenečim imenom primerjamo z tako osovraženimi modnimi urami? Ah, seveda. Ta prva je za razliko od Bossa delo nekoga, ki se dejansko ukvarja s proizvodnjo ur. Mar res? Ali se Miyota v Bossu razlikuje od tiste v Lacu ali Bulovi?

Kaj reči, ko imaš pred sabo uro z zelo zvenečim imenom, na naslovu podpisa, ki ga nosi, pa so edini urarji s to poklicno izobrazbo tisti, ki delajo v servisnem oddelku tega subjekta, ter tu in tam kakšen vodja montaže, ki nadzoruje delo dam, ki so se še včeraj iz bližnjih slaščičarn in kavarn, odločile za prehod v bolj donosen poklic in po dveh mesecih usposabljanja uspešno opravljajo svoj del naloge od ene do naslednje delovne postaje.

Kaj reči, ko med prsti držiš uro z zelo odmevnim imenom, a na naslovu podpisa s katerim se ponaša, ni mogoče najti razvojnega oddelka. Tudi če obstaja nekaj podobnega, potem je smisel njegovega namena le v tem, kako združiti dizajn in mehanizme, ki so na voljo na trgu.
Kaj reči, ko občudujete uro z razvpitim imenom, a tudi na Googlovem zemljevidu ne najdete kraja njenega nastanka, saj je bila sestavljena na istem mestu za istimi mizami kot številna druga zveneča imena. Vi pa skušate najti bistvene razlike med njimi. Seveda obstajajo - nekatere imajo podpis s 5 črkami, nekatere s 7 črkami ...

In globlje kot se poglabljate v temo, navdušenje, ki vam ga prinaša ta fetiš, je enako tistemu vašega malčka, ko mu namesto njegove najljubše pravljice za lahko noč berete ustavo Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974. Toda drži. Dobro ste ga uspavali.

Kakšna je razlika med Tissotom in Certino? Med Hamiltonom in Midom? Edoxom in Titonijem? Roamerom in Zodiacom? Med Victorinoxom in Alpino? Med Baume & Mercier in Eterno? Med Aquisom in Aquaracerjem?
Seveda so razlike. Dizajn, oblika in zgradba ohišja, zapestnice, paščki, kazalci, markerji, indeksi, vodoodpornost. To je pa tudi vse. Kot da bi člane Premier lige ocenjevali po barvi dresov, namesto po vsebini igre.

In potem se začnejo neskončne polemike po forumih, kako je ta boljši od drugih, ker ima boljši oprijem zapestnice, boljšo zaponko, lepše finiširano ohišje, ker je to ključnega pomena za 2k vredno uro, čeprav sem videl veliko, enako ali celo bolje narejenih vseh naštetih delov na nekajkrat cenejših Armanijih, Bossih, Fossilih...

In potem se začnejo neskončna zagotovila po forumih, da so 1mm podaljšana ušesa boljša ideja, ker se popolnoma prilegajo roki, saj menda imamo vsi popolnoma enako obliko tega dela telesa.

In potem se na številnih forumih začnejo burne debate, kako je luminacija ultimativni del kakovosti ure, saj menda vsi živimo v temi, zato moramo biti ves čas osvetljeni.

In potem se na številnih forumih pričnejo zatrjevanja, da je In House produkcija popolnoma nepotreben hype, s katerim so prelisičili lahkoverneže, ki za prazen nič odštevajo večje vsote denarja, dobijo pa čisto nič bolj uporabnega kot v nasprotnem primeru. Pravzaprav, zelo so pogoste trditve, da so potrošniki danes popolnoma opeharjeni, saj so zaradi In House produkcije primorani ure vzdrževati v servisnem območju proizvajalca, ker mehanizmi in njihove komponente niso dostopni na prostem trgu, kot je to bilo samo še nekaj let nazaj, ko so generični kalibri prevladovali v industriji.

Vse to je res, toda če se vrnem na že napisano: Zato je danes nakup mehanske ure posledica osebnih in izrazito bolj intimnih in čustvenih vzgibov, kot je to bilo v preteklosti. Nošenje mehanske ure danes zrcali življenjski stil posameznika, svetovni nazor, osebni izraz, naklonjenost tradiciji, vračanje h koreninam, manifestacija gmotnega stanja...).
Danes so lastniki mehanskih ur vse manj potrošniki oziroma uporabniki v polnem smislu pomena te besede, ampak vse bolj ljubitelji, ki jim urarstvo pomeni bistveno več kot samo eksploatacija predmeta, ki so ga kupili. In ta bistveno več, v dobršnem delu izhaja iz sposobnosti subjekta za čigav produkt so se odločili, da sam kreira, ustvari in naredi ta čudoviti objekt poželenja.

Naj se vrnem na del teme v Rolex in sveti trije kralji in ponovim:

Prvo merilo, ki ga moramo upoštevati je, ali imamo opravka s Proizvajalcem ur ali Sestavljalcem ur. To prvo merilo se nanaša na srce in možgane ure – mehanizem. Zato je lastnost subjekta, ali ima sposobnost in znanje za samostojno izdelavo mehanizma, najpomembnejši in odločilni dejavnik, ki ga opredeljuje na urarski sceni. Proizvajalec je urarski subjekt, ki oblikuje, razvija, izdeluje in vgrajuje mehanizme v lastne ure, medtem ko je sestavljavec urarski subjekt, ki od drugih kupuje ebauche ali že sestavljene mehanizme in jih vgrajuje v ure, ki nosijo njegovo ime.

Proizvodnja ur je sestavljena iz naslednjih faz:
T0 – Ustvaranje in razvoj mehanizma ter izdelava komponent za mehanizem
T1 - Sestavljanje komponent v mehanizem
T2 - namestitev mehanizma v ohišje, namestitev številčnice in postavitev kazalcev nanjo
T3 - Namestitev zapestnice ali paščka
T4 - Graviranje, dodelava, dokumentacija

Proizvajalci sami izvajajo vseh 5 faz, sestavljači pa v nekaterih in izjemno redkih primerih začnejo s fazo T1, v 99% primerov pa delujejo v fazah od T2 do T4.

Kako velika je razlika med izdelovalci in sestavljalci, priča serija 21 ali 22 operacij, ki jih morajo opraviti izdelovalci in ki so prihranjene sestavljalcem ur. Da se ne spuščam v vsako posebej, ker bi zavzelo preveč prostora, jih bom samo naštel:

1. Nastanek ideje za mehanizem
2. Opredelitev tehnične zasnove za izdelavo mehanizma
3. Izdelava prototipa mehanizma
4. Laboratorijsko testiranje prototipa
5. Razvoj metodoloških postopkov za izdelavo novega mehanizma
6. Izdelava orodij, potrebnih za produkcijo novega mehanizma
7. CNC 1 (izdelava in graviranje osnovne plošče kalibra)
8. Odstranjevanje robov (postopek odstranjevanja robov orodja z osnovne plošče)
9. Peskanje in kemična ali mehanska obdelava osnovne plošče mehanizma
10. CNC 2 (obdelava osnovnih plošč preko zaporednega sistema z več CNC stroji)
11. T-Zero (strojno polaganje umetnih rubinov in mostičkov ter ročno polaganje občutljivih komponent, ki jih ni mogoče avtomatizirati)
12. Sprakle Wire Erosion (obdelava z električnim praznjenjem - izdelava komponent, ki zahtevajo najvišjo stopnjo tolerance)
13. Prešanje, štancanje, kovanje in tiskanje določenih komponent mehanizma
14. Mehanska dodelava komponent mehanizma (diamantno rezanje pod kotom, izdelava Ženevskega vzorca (črt), krožno zrnjenje, satiniranje)
15. Ročna dodelava mehanizma
16. Galvanizacija
17. Profiliranje (strganje, vrezovanje navojev, rezkanje, vrtanje) komponent
18. Izdelava in ročna montaža nemirk
19. Izdelava in ročna montaža zobnikov in kinetičnega sklopa
20. Izdelava in ročna montaža zaskočnega mehanizma
21. T-1: končna montaža komponent v mehanizem
22. CLA – končna kontrola in testiranje mehanizma

Že samo branje naštetega, ne da bi se spuščali v vsak posamičen proces, sestavljen iz številnih pod operacij, nazorno izpostavi anemičnost in relativno horološko nepomembnost Sellita manekenov, ljubljenčkov različnih forumov, ki se odzivajo na Sinn, Oris, Fortis…. Čeprav odlično izpolnjujejo svoje uporabniško poslanstvo in izpolnjujejo široka merila fizične privlačnosti, je njihov učinek na ljubitelja ur enak učinku tihožitja s stenske slike na zašlo čebelo v istem prostoru. V Vostok Amfibiji je mogoče okusiti več urarskih sladkorčkov kot v skupnem opusu omenjene trojice, kljub dejstvu da je posamičen ruski primerek v primerjavi z nemško-švicarskim generičnim instantom popolna ropotija.

Faze T0 - T4 so eden od ključnih dejavnikov za razlikovanje horoloških subjektov. A to še ni vse. Razlikujejo se tudi po tem, ali sami izdelujejo ohišja, številčnice in zapestnice. Ostalih elementov ure (umetni rubini za mehanizme, kazalci, stekla, tesnila) tukaj ne bom omenjal, ker ni proizvajalca, ki bi vse delal sam. Zato se lahko proizvajalec, ki proizvaja več kot 90 % sestavnih delov za mehanizme, ohišja, številčnice in zapestnice, pohvali z laskavim nazivom vertikalno integriranega proizvajalca, kot so:
Patek Philippe, Vacheron Constantin, Audemars Piguet, Bulgari, JLC, Rolex, Girard Perregaux, Grand Seiko, Cartier, Piaget, Franck Muller, Montblanc, Chopard, Tag Heuer, Nomos, Maurice Lacroix, Hublot (samo keramična ohišja, jeklena kupujejo od Tag Heuera).
Vsak, čeprav rahlo hendikepiran Seiko, nosi veliko več osebnega izraza kot številna zvezdniška imena v urarstvu.
95 % vsega v njem in na njem je lastno. Oblikovano z lastnim znanjem, lastnim trudom. Ni sestavljen, ampak dejansko narejen. Kot takšen je za mnoge ljubitelje ur veliko bolj zanimivo in plodovito področje za študij in iskanje številnih majhnih užitkov.
Bolj ko se bomo poglobili v tematiko, bomo poleg osnovne delitve ur glede na funkcijo (mehanika, elektrika) in namembnost (dress, potapljaške, pilotske, field, kronografi ...) doživeli povsem drugačen pogled na urarstvo, v katerem so udeleženci obravnavani kot izdelovalci ali sestavljalci ur.

Spoznanje, da tehnična brezhibnost ni edina lastnost izdelka, ampak da je poleg tega glavnega cilja pomembna tudi pot njegovega nastanka, bo vodilo v razkrivanje povsem novih urarskih obzorij. Prepričan sem, da bodo takrat vaša vprašanja popolnoma drugačna od teh, ki jih prejemam danes – če bodo sploh potrebna, saj boste vse odgovore našli v sebi.

Kvarc, elektronika in čipi so proizvajalce mehanskih ur prisilili, da tradicijo prenesejo v prihodnost in kupcu poleg bistveno boljše kakovosti izdelkov ponudijo še neprimerljivo več sebe kot kadarkoli prej, v obliki lastne proizvodnje in prozornih pokrovov mehanizmov. Celo Cartier je spremenil svojo filozofijo: "Dajte mi mehanizem, ni pomembno kakšen je, samo da je tenek, vse okoli njega pa je moja skrb." Od sredine zadnjega desetletja prejšnjega stoletja so v razvoj lastnih kalibrov vložili desetine milijonov EUR. Današnji Cartier ni več nakit z uro, ampak ravno nasprotno.

Nekoč je bil mainstream težnja, cilj in vrlina, danes pa le povprečje.

In House proizvodnja ni bila in še vedno ni nikakršen hype, ampak potreba urarskih subjektov, ki je nastala po propadu klasične veje urarstva, kako prepričati potrošnike, da si še vedno zaslužijo njihovo pozornost. Čeprav kvarčno krizo in skokovit porast prodaje pametnih ur dojemamo kot ultimativno grožnjo mehaniki, sta tudi dobrodošli, saj proizvajalce silita, da še bolj zagrizejo in dvignejo raven lastnega izražanja.

Predlagam, da poiščete informacije in dobite odgovor, zakaj so nekatere znamke sprejete kot FHH (Fondation Haute Horlogerie) in številna velika imena niso uspela. Bela knjiga je edina prava kartoteka za vsakega subjekta na urarski sceni. Tako preteklost, kot sedanjost. Nič ni izpuščeno.

S tem se vam bodo odprla vrata za študij proizvodnih metod resnično kakovostnih proizvajalcev, tistih v poizkusu, in številnih članov legolanda (sestavljavcev).

Poskusite svoje znanje strniti v matriko, ki jo vedno znova ponavljam: Znanje, Inovativnost, Prispevek, Vpliv, Tradicija, Izvirnost, in prišli boste do mnogih zaključkov, ki vas bodo prepričali, da ima na današnji urarski sceni vsak Zakaj povsem primeren in realen Zato.

Tukaj je primer. Ko je Rolex leta 1963 lansiral Daytono, je bila deležna precej mlačnega sprejema, saj so jo primerjali z že uveljavljeno Heuer Autavio. Celo desetletje je stopical za Heurejem, zanimivo pa je, kako sta bila oba modela sestavljena: skupni mehanizem Valjoux 72, skupne številčnice od Singerja, skupne zapestnice od Guya Freresa, v nekaterih serijah skupna ohišja C. R. Spilmanna. Tako rekoč, razlika je bila le v imenu na številčnici. Primerjajte današnjo ceno obeh modelov na vintage tržišču. Razlika sega do 10-krat v korist Daytone.
To je posledica razlik v razvojni poti zadnjih 60 let med tema dvema znamkama, kar bo ob natančnem preučevanju in primerjavi potrdila vsaka posamezna točka zgornje matrice.
Kot primer, lahko v matrico vnesemo prehojeno pot (Tag) Heuerja in Longinesa. Rezultat je povsem opravičuje trenutno medsebojno razmerje in urarski tržni status. Matrica ni nikoli napačna.

Kako pomemben je bil prehod na In House produkcijo, priča dejstvo, da sta tudi dva člana svete trojice bila pripravljena spremeniti modus operandi v katerem sta bila trdno zasidrana. Audemars Piguet je šele po 118 letih obstoja, leta 1999 predstavil svoj prvi lastni mehanizem AP3090, Vahceron Constantin pa šele po 248 letih obstajanja, leta 2003, kaliber VC1400.

Do začetka 21. stoletja je švicarska urarska industrija v največjem deležu delovala po modelu, znanem kot Etablissage, kjer je vsako specializirano podjetje s strokovnim znanjem in izkušnjami prispevalo k nastanku končnega izdelka. Mehanizme, ohišja, številčnice, zapestnice in pasove so izdelovali izjemno specializirani subjekti v velikosti majhnih delavnic z nekaj zaposlenimi do mega tovarn z nekaj tisoč delavci. Takšen način delovanja je omogočil bogat sistem urarskih inovacij za katere so skrbeli specializirani udeleženci, medtem ko so nam dobro poznane blagovne znamke skrbele za oblikovanje ur, njihovo sestavljanje in trženje.

Vendar, kot sem že prej omenil, to je bilo obdobje, ko se je dalo letno realizacijo ur izraziti tudi v tisočih tonah, saj so se masovno kupovale izključno zaradi praktične potrebe s strani kupcev. To so bili časi, ko je marsikatera dokaj poznana urarska blagovna znamka temeljila na pisarni s tajnico in fikusom, ter lastnikom ki je križaril od enega do drugega kraja v Romandiji, saj je vsaka vasica vsebovala obrat za sestavljanje ur, v katerem se je dogovoril za količine in nabavno ceno. Dizajn in obliko ohišja pa so narekovali sestavljalci v teh obratih glede na trende, lastne zmogljivosti in zmožnosti dobave od dobaviteljev. Pogodbe so se podpisovale v nekaj minutah, ure pa so si bile tako podobne, da je odločitev o nakupu temeljila bolj ali manj na podlagi zvena imena na številčnici.

Ko je kvarčna kriza dotedanji sistem pometla s scene, so se pričeli preživeli akterji vse bolj spraševati, kako se kupcu čim bolj približati in ga prepričati da so vredni odločitve za nakup njihove ure. Istočasno se je pričel močno razvijati trg luksuznih ur, pojavili so se tudi prvi neodvisni urarji. Vse bolj se je spreminjala narava mehanske ure, saj je opravljala transformacijo iz praktičnega merilnika časa v simbol prestiža. S strani ponudnikov je vse bolj v ospredje prihajal vzgib, kako se razlikovati od ostalih. Strokovnost, ekskluzivnost, pristnost, neodvisnost so postali ultimativni atributi. Sposobnost ustvarjanja in proizvodnje lastnih mehanizmov je bil najbolj prepričljiv in odmeven adut.
In House mehanizem je postal zagotovilo, da ima proizvajalec popoln nadzor nad kakovostjo. Nakup takšne ure ni predstavljal ponos samo za proizvajalca, ampak tudi za kupca.

Proizvajalci, ki so poudarjali najboljše prakse, so konec 70-ih let prejšnjega stoletja v želji, da bi se distancirali od proizvajalcev kvarca in nizkocenovnih mehanskih kalibrov Roskopf, ki so bili zaradi primitivne izdelave in konstrukcije še v uporabi, uvedli izraz Haute Horlogerie (visoko urarstvo).

Proces doseže vrhunec leta 2005 z ustanovitvijo zveze tovrstnih akterjev - Fondation de la Haute Horlogerie. Tako je nastala znamenita Bela knjiga, ki vsebuje 5 kriterijev, kot pogoj za pridobitev članstva v tej elitni družbi:

a) Legacy (dediščina, zgodovina, zapuščina),
b) In House Calibre Production (lastna produkcija mehanizmov),
c) Finishing (nanaša se na končno obdelavo mehanizma),
d) The Art of Fine Watchmaking (nanaša se na celovitost urarske izdelave)
e) Craftmanship & Quality (predvsem ročna izdelava in obvezna ročna sestava ure).

Leta 2017 sta kriterijem dodana še dva pogoja, s čim so koraki za vstop v izbrano družbo postali še dodatno oteženi:
f) cenovni vpliv na trgu vintage ur,
g) zagotavljanje servisiranja lastnih ur, izdelanih pred letom 1990
Proces se je dodatno poglobil leto prej (2016), ko je Zveza za visoko urarstvo (FHH) na podlagi Bele knjige izbrala proizvajalce, ki jih je povabila in uvrstila v svoje vrste. 46 neodvisnih strokovnjakov je 3 leta delalo na ocenjevanju urarskih akterjev. Osredotočili so se na 7 področij:

1. Raziskave in razvoj ter proizvodnja - Lastna proizvodnja mehanizmov,
2. Slog in dizajn,
3. Zgodovina in DNK,
4. Distribucija in poprodajne storitve,
5. Status v segmentu zbirateljstva,
6. Podoba blagovne znamke,
7. Komunikacija, usposabljanje,

Obenem so opredelili 28 merljivih kriterijev za natančno presojo, kaj pomeni Fine Watchamking.

Temeljni moto, pod katerim so delovali se je glasil: »Fino urarstvo je umetnost, ki jo sestavljajo tradicija in inovacija, znanost in tehnika, ustvarjanje in posredovanje strokovnega znanja, etike in kulture kot vrednostna veriga, ki vključuje najprej izdelek, pa tudi blagovno znamko oziroma ustvarjalca, ki za ta izdelek jamči.«

Kot rezultat, so proizvajalce razvrstili v 4 osnovne skupine:
1. Historic Maisons - urarska podjetja, ki ohranjajo tradicijo in dediščino.
2. Sodobne blagovne znamke - Blagovne znamke, ki pripadajo današnjemu času in so značilne za sodobni čas.
3. Luksuzne blagovne znamke – Luksuzne blagovne znamke z več izdelki, ki vlagajo v umetnost tehničnega in/ali plemenitega urarstva z ustvarjalnostjo, inovativnostjo in odličnostjo.
4. Neodvisni urarji/izdelovalci, ki se zanašajo na posebno strokovno znanje in izkušnje ter na splošno izvajajo proizvodnjo, prodajo in poprodajne storitve svojih izdelkov.

Ocenjenih je bilo 86 proizvajalcev, le 64 pa se jih je uvrstilo v »Perimeter of Fine Watchmaking«, kar pomeni, da so po oceni strokovnjakov prejeli najmanj 6 (od 10) točk. Vsak proizvajalec je prejel svojo oceno v strogo zaupnem ocenjevanju, ki ni bilo objavljeno ali uporabljeno za določitev vrstnega reda med blagovnimi znamkami.

To je rezultat tega dolgotrajnega procesa in tisto, kar bi moralo predstavljati bistvo današnjega urarstva:


Foto: FHH.com

Takoj se opazi, da ni imen, kot so Grand Seiko, Longines, Oris, Tudor, Nomos, Eterna, Fortis, Frederique Constant, Rado, Alpina, Tissot, Maurice Lacroix, - če omenim le tista, ki mi najprej pridejo na misel. Velika večina bi morala biti člani skupine Historic Maisons.

Drži, da je Grand Seiko v času, ko se je opravljalo ocenjevanje urarskih udeležencev, bil član Seika, kar mu je avotmatično vzelo vse možnosti za pridobitev elitnega statusa, ter je šele leta 2017 pričel delovati kot samostojna entiteta, toda od takrat je minilo veliko časa v katerem bi lahko takoj vstopil po kakovosti, a mu to onemogoča zagotavljanje ustreznega servisa ur, izdelanih pred letom 1990, ki jih celo noče sprejeti v popravilo. Problem je tudi kriterij zbirateljstva, kjer na vintage trgu večina Grand Seiko ur ne dosega cen, ki bi jih morala imeti znamka s takšnim ugledom.

Oris ni bil uspešen že pri osnovnem in najpomembnejšem kriteriju: lastni proizvodnji, ki je bila nezadovoljiva in tudi zelo vprašljiva. Velik problem predstavlja tudi zgodovina, ki je znamko do kvarčne krize uvrščala v 2. kakovostno ligo dejavnosti. A vendar, leta 2024 (4 leta) po lansiranju In House kalibra Oris 400, znamka postane pridruženi partner FHH, kar je pomenilo potrditev naporov v lastni napredek, ki jih je Oris vložil v zadnjem desetletju.

Podobno je s Fortisom in Tudorjem - brez prave In House produkcije, čeprav je Tudor vsaj na področju zbirateljstva veliko boljši od Fortisa, a še vedno premalo.

Longines v celoti rešuje problem zbirateljstva, pa tudi zelo občutljiv segment servisnih storitev, spodletelo pa je na področju lastne proizvodnje. Imam pa občutek, da skupina Swatch tudi na tem področju dela zelo pomembne korake k izboljšanju znamke. V zadnjih letih je Longines lansiral več modelov z uradnim certifikatom COSC kot v zadnjih 20 letih skupaj. Faza T1 za mehanizme L592 in L888 že nekaj let poteka neposredno v obratu Longines v St. Imieru. Dve leti nazaj je uradno predstavil In House L836 High Beat z novimi standardi kronometra, kjer se mehanizem preveri pred in po namestitvi v uro. Njihov primarni cilj seveda ni vstop v FHH, ampak še večja konkurenca v kakovostnem segmentu, v prvi vrsti Tag Heueru, Orisu in Tudoru.

Tisto, kar je najbolj presenetljivo je dejstvo, da tako odličnega brenda kot je Nomos ni na tem seznamu. Čeprav od leta 2005 ima lastno produkcijo In House kalibrov, od leta 2014 pa sodi med resnično peščico proizvajalcev, ki so sposobni povzpeti se kar nekaj stopnic višje in kreirati in izdelati celo lasten zaskočni mehanizem, poznan kot Nomos swing system. No, samo leto kasneje je bila uganka razrešena in Nomos je od leta 2018 uradni član FHH.

Tudi nekaj ostalih proizvajalcev je bilo naknadno sprejetih v naslednjih letih, in sicer: Carl F. Bucherer (2019), Czapek, Arnold & Son in Angelus (2022), Gerald Charles (2023) in istega leta Baume & Mercier, kot pridruženi partner.
V tolažbo Grand Seiku, Longinesu, Tudoru, pa tudi Tissotu (slednji vsaj zgodovinsko gledano) je dejstvo, da so omenjeni v poglavju Brands v uradni ediciji FHH, kar pomeni, da so na radarju odločevalcev.

FHH pregled je nazoren pokazatelj najboljših igralcev na sceni, upoštevajoč celotno sliko vsakega posebej. Brez napak, čeprav še vedno obstaja veliko prostora za razpravo. Seveda bi bilo v oddelku Historic Maisons še bolj pošteno deliti znamke po kriterijih pravega Fine Watchamkinga (Finega urarstva), saj precej smešno deluje pogled na nekatera resnično velika imena, kjer je delež ročnega dela pri nastajanju ur obstaja vsaj v minimalnem obsegu, ki so omenjena ob nekaterih popolnoma avotmatiziranih proizvajalcih, ki štancajo stotine tisoč ur na letnem obsegu in kjer v entry level razredu še vedno najdemo generične outsourcane kalibre. Bojim se, da lahko nekoč iz FHH nastane podobna groteska kot standard Swiss Made, kjer lahko najdemo cenovni razpon 1:1500.

Za zaključek, lahko poudarimo da In House produkcija seveda ne sme biti odločilen kriterij pri nakupu posamične ure, vsekakor pa pomeni nedvoumni indikator:

1. Lastni mehanizmi so osnovni pogoj za neodvisnost podjetja v urarski industriji
2. Lastni mehanizmi prikazujejo tehnične sposobnosti in predvsem inovativnost urarskega proizvajalca
3. Podjetjem omogočajo boljši kakovostni nadzor nad urami, ki jih proizvajajo
4. Izdelava lastnih mehanizmov, kot osnovni predpogoj za morebitni prehod v vertikalizacijo (lastna proizvodnja številčnic, ohišij, zapestnic), proizvajalcu omogoča neprimerno večjo neobčutljivost na zunanja nihanja na področju dobavnih in prodajnih verig