Tolikokrat omenjena revitalizacija mehanske veje urarstva v drugi polovici 90-tih let in s tem mehanskih kronografov je vsebovala le 1 In House mehanizem – Zenith El Primero. Žalostno ampak resnično. V največji meri se je na ta mehanizem zanašal Rolex, nekaj drobiža pa je ostalo za Movado in Tag Heuer. Vse ostalo je bilo v rokah ETA Valjouxa, Lemanie in Frederic Pigueta ter modularnega mojstra – Duboisa Depraza.

Tu bi morda lahko prišel manjši popravek. Leta 1994 je bil Breguet že sedem let v lasti bahrajnskega finančnega sklada Investcorp, ki ga je kupil po 17 letih kampiranja pri Chaumetu. Za Breguet je bilo to zelo pomembno obdobje, saj so lastniki z Bližnjega vzhoda vložili velika sredstva v oživitev legendarne blagovne znamke. Namenoma sem uporabil ta izraz, saj je bil Breguet že od leta 1870, ko je iz matične družine prešel v roke Edwarda Browna, angleškega urarja, ki je deloval predvsem na francoskem trgu, le zveneče ime, pod katerim je novi lastnik vključno s sinovima izdajal ure, ki so jih izdelovali na različnih koncih.
Medtem se je prapravnuk neprekosljivega urarja, Louis-Charles Breguet usmeril v izdelavo letal in s tem pomembno pomagal družini Brown pri zmagi na javnem razpisu francoske armade, ki se je nanašal na dobavo pilotskega kronografa. To je bil legendarni model, kronografska ročna ura Type XX iz leta 1954, podpisana kot Breguet, ki jo je v resnici proizvajalo podjetje Mathey-Tissot, drugo generacijo v 70-tih letih, prav tako z Valjoux 72, pa so izdelovali v Chaumetu.

Največjo finančno injekcijo so naftni magnati iz Bahrajna dozirali leta 1992, ko so od Piageta kupili Lemanio in jo prenesli v last Bregueta, s čemer se je ta blagovna znamka končno materializirala v oprijemljivo agregatno stanje.

Prvi kaliber pod novo streho je prišel leta 1995 pod imenom Lemania 1350. Integriran avtomatik kronograf z odmičnim pogonom (Cam) in vodoravno sklopko, premera 31,0 mm in zavidljive višine 6,4 mm. Za Breguet je bil dodan zaplet flyback, zaradi česar je dobil ime Breguet 582Q. Postavitev podštevilčnic je klasičen Compax na pozicijah 9 (male sekunde), 3 (štoparica do 30 minut) in 6 (štoparica do 12 ur), z ali brez datuma. Frekvenca 4Hz in 48 ur rezerve moči.

Za mehanizem sta značilni dve inherentni lastnosti: ni možnosti hackinga (kazalec na malem sekundniku se ne ustavi ob nastavljanju časa) in minutni kazalec kronografa drsi oziroma ne preskoči od markerja na marker po izteku 60-sekundnega izmerjenega intervala.

Končna obdelava kalibra se izvaja strojno. Plošče in mostovi so prevlečeni z rodijem, osnovna plošča je okrašena s tehniko Perlage, robovi ročic kronografa so posneti (anglirani), rotor je vgraviran z Ženevsko črto (Cotes de Geneve). Nič spektakularnega, a vseeno dovolj, da bi lahko Breguet 582Q pogojno uvrstili med hišne kalibre.

Leta 1999 skupina Swatch kupi Breguet, s čimer Nicolas G. Hyek uresniči dolgoletne sanje in znamko znotraj skupine postavi na mesto, ki ji zgodovinsko pripada – v sam vrh najvišjega kakovostnega razreda. Proizvodnja najprestižnejših modelov poteka na originalnih, zgodovinskih strojih, ponovno smo priča najvišjemu standardu giljoširanja številčnic.
A vse to ni imelo posebnega vpliva na kronograf Type XX, ki pa je vsseno doživel več pomembnih sprememb. Leta 2004 je prišla nadgradnja z imenom Breguet 584Q. 24-urni indikator na poziciji 3, rotor s keramičnimi krogličnimi ležaji in glavna vzmet iz revolucionarnega silicija.
Leta 2016 584Q/2 pridobi izjemno privlačno okrašen rotor z 18K pozlato, kot tudi nastavitev kalibra v 6 pozicijah.

Dejstvo, da cam strukturiran kronograf prihaja z naslova s takšnim slovesom, kot je Breguet, se zdi še vedno presenetljivo. Toda kot je zapisal nek analitik: to je najboljši odmikač ever.


Breguet 584Q - 2004 – Vir: Watchonista.com


Breguet Type XXI - 2004 - B584Q – Vir:Breguet.com

Čeprav ni bil neposredno povezan z dogajanjem v Evropi in ZDA, se je na istem vlaku znašel tudi Seiko. Na vlaku, ki se mu je na poti v prihodnost izrisovalo vse več postaj, ki so spreminjale naziv Kvarc v Mehanika. Vse več potnikov pa je prinašalo karto z napisom Kronograf.

Seiko Instruments Morioka je ukrepal tako, da je večino inženirjev, ki so ustvarjali kalibra 6139 in 6138 konec 60-tih let, potegnil iz pokoja in jih vključil v projekt, katerega prvi rezultat je prišel leta 1998 z nazivom Seiko 6S74.
Presenečenje predstavlja dejstvo, da gre za ročni navijač in ne za mehanizem na avtomatsko navijanje. Premer 28,4 mm in višina 5,4 mm ter frekvenca 28.800 b/h so predstavljali odlična razmerja za vgradnjo v prestižno linijo Credor. Priljubljenost Valjoux 7750, ki je bil takrat že vseprisoten, je opazna tudi po 9-12-6 razporeditvi podštevilčnic. Mali sekundnik na 9. uri, 30-minutni števec na 12. uri in 12-urni števec na 6. uri.
Zanimivo je, da se ekipa kreativcev ni odločila za prikaz datuma, ampak je kazalnik rezerve moči postavila na pozicijo 3, kar je pri 60 urah pomenilo precejšen atribut modela. Kaliber 6S74 je bil integriran column wheel, vendar je presenetljivo, da urarji, ki so nosilci prestižnega slovesa prve vertikalne sklopke v avtomatski uri, niso uporabili istega sistema pri tem ročnem navijaču, namesto tega so se odločili za nihajni zobnik, kot ga je uporabil Edmond Capt na Valjoux 7750.
Kaliber je bil odlična osnova za celotno plejado kalibrov 6SXX, ki so bili proizvedeni v naslednjih 7 letih. Leta 1999 sta prišli avtomatski različici z višino 7,2 mm in Magic Lever dvosmernim navijanjem, 6S77 in 6S78. Razlika med obema je indikator 50-urne rezerve moči, ki ga je vseboval 6S77, oba pa sta vsebovala datumski zaplet. Leta 2001 je izdana različica 6S37, avtomatik z indikatorjem datuma in rezerve moči, ki je nadomestil kaliber 6S77 in se od njega razlikoval po rodiju, za razliko od 6S77, ki je bil prekrit z zlato prevleko. Poganjal je modele Prospex Flightmaster, Brightz Phoenix in Credor Signo.
Leta 2005 je Seiko zahvaljujoč kalibru 6S28 predstavil klasično Compax številčnico (9 - 3 - 6). Proizvodnja kalibrov iz serije 6SXX je trajala zelo različno. Od samo treh let v obliki skeletona 6S99, do osmih let compaxa 6S28 (2005 - 2013) in do rekordnih 14 let (2001 - 2015) 6S37.
Kaliber 6S78 je Seiko v sestavljenem stanju prodajal podjetju Junghans, ki ga je označeval kot J890. Leta 2009 se Seiko dokončno poslovi od 6S78 in ga proda Tag Heuerju.

Verjetno bo ostalo večno vprašanje, zakaj je Seiko ukinil kompletno linijo kronografskih mehanizmov 6SXX, še posebej v dobi, ko je ta tip ur vse bolj sprejet na zunanjem trgu. Res je, da so lansirali ure namenjene le japonskemu tržišču, kjer so bile pozicionirane v visokem luksuznem cenovnem razredu, vprašanje pa je, kakšen uspeh bi dosegle na svetovni ravni. Seiko je proizvajalec, ki je vajen velikih številk in bi to bitko z zahodno konkurenco verjetno hitro izgubil. Poleg tega je ta linija kalibrov zahtevala prisotnost človeškega faktorja pri izdelavi, zato je bila za Seiko tudi s tega vidika vprašljiva. Tu ne mislim na stopnjo končne obdelave, ki je z brušenimi ploščami, spiralno obdelavo rotorja (colimaconnage) in Tokijskim vzorcem, industrijska in več kot koretkna, ampak na specifikacije natančnosti, ki so bile v območju od +15 do -10 s/d, kar je blizu Top Grade Valjoux 7750. Upoštevati je treba, da niso uporabili Spron 510 spirale, ki je bila prisotna že v liniji Grand Seiko od leta 2005 in da so te specifikacije dosegli z neposredno nastavitvijo iz strani urarjev.
Poznavalci Seika se dobro zavedajo, da gre za daleč najbolj dobičkonosno naravnano znamko v celotni urarski industriji in da je Yen edini dejavnik, ki določa stopnjo kakovosti posamične linje. Kako drugače razložiti, da je s tega kalibra prešel na modularni 8R48, ki tudi s Spronom 510 dosega za razred slabšo specifikacijo (-25 + 15 sec/d). Veliko ceneje je proizvajati le osnovno strojno nastavljene mehanizme.
Takšna politika jih tolče po glavi ravno v tem obdobju, ko znamke, ki so se proslavile s prvimi avtomatskimi kronografskimi urami, sebe in svoje kupce razveseljujejo s ponovnimi izdajami legendarnih modelov, medtem ko je Seiko zaradi neustreznega kalibra (pozicioniranje podštevilčnic) tisto izjemno pomembno obdobje zaznamoval s karikaturo SRQ029J, ki naj bi predstavljala reizdajo legendarne Pande 6138-020.
Morda pa je to celo srečna okoliščina za Seiko, saj je vprašanje, kako uspešne bi bile te reizdaje, glede na cene današnjih kronografov v primerjavi z originalnimi modeli 6139 & 6138, ki so na vintage trgu 4-krat cenejši. Medtem ko vintage kronografi Heuerja, Breitlinga, Zenitha in Hamiltona dosegajo ali močno presegajo cene ponovno izdanih različic, Seikovi Pogue, UFO, Jumbo, Panda, Kakume in Bullehad na vintage trgu izgubljajo cenovno bitko s takšnimi "urarskimi velikani", Roskopf manekeni, kot sta Sicura in Sorna ali z "legendami" tipa Fludo, Dreffa, Camy, Cauny in drugimi školjkaši.

Ne glede na to, 6S74 predstavlja prvi pravi In-House kaliber iz obdobja revitalizacije in je z drugimi modifikacijami vsaj za desetletje uvrstil Seiko v High End urarski razred. Škoda, da serija ni pustila globlje sledi, saj nas zgodovina urarstva uči, da večnost zahteva bistveno daljšo kakovostno kontinuiteto, kot pa občasne prebliske.


Seiko Credor 6S74 - 1998 - Vir: Watchcharts.com


Seiko Credor 6S74 – 1998 – Vir: Io.wp.com

Na horologijo lahko gledamo z različnih zornih kotov. Vedno bomo našli obilo zanimivih in fascinantnih podrobnosti. Ko pa postavimo najpomembnejše kriterije: zmogljivost, zahtevnost, inovativnost, kakovost, dekoracijo, se strokovna javnost povsem poenoti. Vse poti se stekajo v začetek 21. stoletja. Ne samo zato, ker je po kvarčni krizi prišlo do eksplozije kreativnosti, ampak zaradi naraščajočega konkurenčnega boja, ki ga je pogojevala In House produkcija. Vse bolj rastoči trg kronografskih ur je zaradi kompleksnosti deloval po lastnih zakonitostih. Nekoliko manjša hitrost, a zato izjemna intenzivnost.

Ob omembi prvega kronografa A. Lange & Sohne se mi vedno porodita dve vprašanji. Ali je Datograph leta 1999 pospešil ali upočasnil proces pojavljanja hišnih mehanizmov ostalih ultra luksuznih konkurentov na sceni in ali je njegov kaliber L951.1 razglašen za najlepši serijsko izdelan kronografski kaliber sploh, ker je bil ustvarjen in utelešen z rokami dame?
Toda če je samo to, kar definira ta kaliber, bi bil svet veliko preprostejši.

Konvencionalen način ustvarjanja kronografa je precej enosmeren. Sestoji se iz sprejemanja kompromisov med željo po videzu številčnice in med možnostmi, ki vam jih omogoča mehanizem. Običajno se na prvem nekaj žrtvuje, da bi drugi popolnoma deloval.
Günter Blumlein, soustanovitelj in ob Walterju Langeu soreinkarnator podjetja je imel povsem jasne odločitve glede videza prvega kronografa znamke. Predstavil jih je direktorju razvoja Reinhardu Meissu brez kančka upanja na morebitne spremembe oz. odstopanja. Langejev zaščitni znak, datum z velikim deljenim oknom v korelaciji z obema podštevilčnicama kronografa mora tvoriti popoln enakostranični trikotnik, ne glede na to, da je prerazporeditev podštevilčnic s standardnih položajev 3 in 9 pomenila izničenje tradicionalne konfiguracije kronografa s stransko sklopko.
Novinka iz podjetja GUB, urarka in oblikovalka mehanizmov Annegret Fleischer se je morala soočiti s temi dejstvi. Tokrat je morala ubrati nasprotno smer. Kaliber postaviti pod mesto, kjer so že bili določeni položaji podštevilčnic.

Bistvo težave je bilo v tem, da so bile osi, ki poganjajo mali sekundnik in minutni kazalec kronografa zelo blizu velikih plošč z datumom, kar pušča zelo malo prostora za mehanizem kronografa. Pri standardnem kronografskem mehanizmu se števec minut začne premikati tik pred iztekom enominutne časovne enote. Ko se ta izteče, se zaskoči na svoje mesto. Pri mehanizmu L951.1 se minutni kazalec kronografa ne premakne, dokler ne mine točna minuta.
Ta princip je bil poznan že prej, saj je bil realiziran v redkih žepnih urah, nikoli prej pa v bistveno manjših mehanizmih ročnih ur. Obstajali so samo kronografi s počasnimi skakajočimi minutnimi kazalci, pritrjenimi na nihajni zatič z zvezdastim kolesom. To metodo je uporabila Annegret in se je izkazala za odličen in natančen način merjenja časa. Rezultat je integriran flyback kaliber, ročni navijalec s frekvenco 18.000 b/h, column wheel s horizontalno sklopko, premera 30,6 mm, višine 7,9 mm. Sestavljen je iz 405 delov.

Navdih za strukturo je deloma črpal iz Longines flyback 13-ZN, za dekoracijo pa iz zgodovinskih žepnih kronografov. Poleg 40 umetnih rubinov in 4 zlatih šatonov je mehanizem poln sestavnih delov, obdelanih z najboljšimi tehnikami posnemanja, zrcalnega poliranja v najvišji stopnje te metode – t.i. black mirror polishing. Za razliko od švicarskih proizvajalcev, ki prisegajo na visoko polirano jeklo, A.Lange & Sohne za mehanizem uporablja materiale iz tako imenovanega nemškega srebra, ki je mešanica bakra, niklja in cinka, zato je nekoliko bolj hvaležno za ročni način obdelave.
Philippe Dufour, največji živeči urar, je ta kaliber ocenil kot najboljše finiširan serijski izdelek doslej, a tudi za najboljšega po izraziti tridimenzionalni strukturi, zato ga nekateri opisujejo kot miniaturno metropolo, na katero asociira pogled na kaliber iz ptičje perspektive.

Ocenjevanje tega kalibra samo na podlagi dekoracije ni pošteno, saj je pravi dragulj tako v inženirskem kot arhitekturnem smislu. Zaradi vsega naštetega je predstavljal pravo prelomnico v urarstvu, številni neposredni akterji pa kronografsko sfero delijo na obdobje pred njim in na obdobje za njim. Jaz ne bi šel tako daleč. Ure vedno delim po cenovnih razredih in se s tem strinjam, a le v segmentu ultra visokega luksuznega razreda. Navsezadnje število ur, proizvedenih s tem kalibrom na letni ravni, nikoli niti približno ni doseglo 500 kosov.

Proizvodnja kalibra L951.1 je trajala do leta 2012, ko ga je zamenjala nadgradnja L951.6 z večjo rezervo moči, ki je s 60 urami za kar 24 ur presegla predhodnika in z indikatorjem rezerve delovanja AB/AUF na poziciji 6.

Kot zanimivost - A. Lange & Sohne še ni ponudil avtomatskega kronografa, ki je vsekakor še bolj kompleksna institucija. Če se malo pošalimo, je logično, saj je glede na cene njihovih ur zelo malo junakov, ki bi jih redno nosili, zato je primernejši ročni navijač. Vendar je bolj realna razlaga, ki gre v treh smereh. Prvi je ta, da se znamka bolj nagiba k tradicionalnemu urarstvu, zato so avtomatske ure v njihovem portfelju v deficitu. Drugi je tesno povezan s prvim in je del urarske folklore, čeprav v današnjem času zveni bolj kot proizvajalčev izgovor: z navijanjem ure se ustvarja specifičen, intimen odnos. Tretji razlog je dekoracija mehanizmov, ki zaradi odsotnosti rotorja pri ročnem navijaču omogoča pogled na celoten mehanizem in očara s kakovostjo največjih veščin te veje urarstva.
Omenil sem že, da je okraševanje kalibra eden pomembnejših razlogov, zakaj se ultra luksuzni razred pretežno odloča za horizontalno namesto za vertikalno sklopko, običajno pa boste iz istega razloga v taki uri našli nekoliko več komponent kot bi jih v mehanizmu na avtomatski pogon.


A.Lange & Sohne Datograph Flyback L951.1 -1998 – Vir: A.lange&sohne.com


A. Lange & Sohne Datograph 403.035 1998 Vir: Betteridge.com

V dobi po kvarčni krizi je Rolex prvi švicarski proizvajalec z lastnim kronografskim mehanizmom v polnem pomenu te besede.
Po 5 letih razvoja je leta 2000 na trg prišla Daytona 16520, ki jo je poganjal mehanizem Rolex 4130. A ni šlo le za lansiranje, ampak za tektonski premik na takratni sceni. Integriran avtomatik, column wheel, vertikalna sklopka, 28.800 b/h, 72 ur rezerve moči, certifikat COSC Chronometre so glavne lastnosti, ki so tudi predhodnika, Zenith 4030 pustili korak za seboj.
Vse to je bilo doseženo s skoraj za polovico manjšim številom komponent. Rolexov In House je vseboval rekordno nizkih 201 sestavnih delov, medtem ko se je Zenithovo število končalo pri 390.

Kje so Rolexovi urarji porabili 5 let?
Posebnost mehanizma se nahaja v tem, da je kolesce za sekunde kronografa nameščeno neposredno na sredini, medtem ko je kolesce urnega kazalca za sekunde locirano na poziciji 6, kar je pravo nasprotje od običajnih kronografov. Poleg tega je prvotna navpična razporeditev teh dveh koles zdaj spremenjena v vodoravno, kar je še ena revolucionarna poteza v sistemu navpične sklopke. Takšna konstrukcija je prinesla nov izziv, saj pri njej četrto kolo ni integrirano v vertikalni sklop sklopke, da bi se sprostil prostor na sredini. Vse to je zahtevalo dodaten komplet koles za pogon navpične sklopke, ki poganja drugo kolo kronografa. Dodaten komplet pa pomeni več koles in več razmika med zobmi, kar lahko v končni fazi povzroči zataknitev sekundnega kazalca na kronografu.
Ekipa Rolexa je prišla do genialne rešitve – revolucionarnega dizajna drugega kolesa z vzmetnimi zobniki, izdelanega s tehnologijo MEMS in LIGA. Z globokim prodiranjem med zobmi je odstranilo vso zračno režo med kolesi.
Ob vsem tem, kolesce kronografa za štopanje ur je premaknjeno s sprednje strani (pod številčnico) na zadnjo stran kalbira 4130. Rešitev je prispevala k manjši višini kalibra v primerjavi s prejšnjim kalibrom 4030 (Zenith El Primero) za, ne boste verjeli, 0,05 mm (6,55 proti 6,50 mm) in 0,03 na ohišju (12,5 proti 12,2 mm). Pa naj kdo zanika, da se v urarstvu hudič skriva v podrobnostih. A ne pozabimo na najpomembnejše. El Primero oziroma 4030 je imel horizontalni sistem sklopke, novi 4130 pa vertikalni sistem, kar naj bi pomenilo bistveno večjo razliko v višini. Tako so Rolexovi inženirji ne le obšli to past, ampak so celo zmanjšali dimenzije.

S postavitvijo kolesca štoparice za ure na hrbtno stran mehanizma je dosežena večja rezerva moči delovanja in sicer za 20 ur v primerjavi s 4030, saj je pridobljen dodaten prostor za postavitev večje cevi za shranjevanje energije. Prav tako pomemben dejavnik je uvedba keramičnega rotorja s krogličnimi ležaji.

4130 je edinstven tudi po tem, da je prvi kronograf z revolucionarnim materialom iz katerega je narejena spirala. Rolex Parachrom je lastno razvita in patentirana zlitina niobija, cirkonija in kisika, ki ni zagotavljala le COSC kronometer standarda natančnosti, ampak je njena nadgrajena različica iz leta 2005, Blue Parachrom predstavljala enega najpomembnejših dejavnikov, da je Rolex leta 2015 prešel na najstrožji industrijski standard, Superlative Chronometer z maksimalnim dnevnim odstopanjem znotraj + 2 – 2 s/d.

Rolex 4130 živi že 22 let in je od prve različice doživel 18 nadgradenj, ki jih znamka nikoli ali zelo redko razkriva javnosti. Pomembno je, da tudi kupec prve različice med servisiranjem postane lastnik vseh teh izboljšav. Postal je pravi workhorse, ki v svetu kronografov z natančnostjo in 3-dnevno zalogo moči, deluje še vedno sveže in ostaja pred sopotniki.
Z njim je Rolex uveljavil svojo filozofijo, v kateri funkcionalnost in praktičnost hodita z roko v roki in ustvarjata avro prestiža. Imamo čistokrvni športni kronograf, ki z dimenzijami in videzom, predvsem pa v različici s plemenitimi kovinami, omogoča prisotnost v vseh sferah življenja lastnika.

O kvaliteti Rolex kalibra 4130 priča izjava enega izmed najbolj znanih neodvisnih urarjev, ki jo je dal Benjaminu Clymeru, ustanovitelju in izvršnemu direktorju portala Hodinkee. Ker se v članku nahaja še nekaj pozitivnih seciranj v zvezi z Rolexom, tisti, ki se bolje spoznajo s poslovnim bontonom v povezavi z možnim oglaševanjem drugega subjekta, boste razumeli, zakaj je želel ostati anonimen:

»No mass-produced movement outside of Rolex comes close to matching their quality, durability, and reliability. They have come terribly close to defining the epitome of what a perfectly conceived mechanical watch movement should be.«

Pri Rolexu so poskrbeli tudi za videz kalibra, čeprav je skrit pod pokrovom ohišja. Gre za strojni način okraševanja, pri katerem so plošče in kinetični trak obdelani s krožnim zrnjenjem (circular graining), mostički so fino satinirani in zaključeni s spiralnim vzorcem (snailing), vrhovi vijakov so zrcalno polirani, medtem ko so robovi komponent posneti (anglirani).


Rolex 4130 – 2000 – Vir: Rolex.com


Rolex Daytona 116520 – 2000 – Vir: Kronos360.com


4130 LIGA kolo z vzemtnimi zobmi za pogon kronografskih sekund – Vir: Thenakedwatchmaker.com

Vračamo se na Saško, torej le 50 metrov stran od Langea - v Glashutte Original. Hkrati z Rolexom 4130 je leta 2000 prišel model Panoretrograph s kalibrom GO 60.
Tako kot njegov bolj znani sosed je bil tudi Glashutte Original ravno v zanosu novega urarskega življenja, saj sta 6 let prej Heinz W. Pfeifer in Alfred Wallner postala lastnika nekdanjega Glashutte Uhren Betriebe - GUB. Za razliko od preteklosti, odločitev je bila nadaljevati z najboljšimi praksami in dosežki tega nemškega centra vrhunskega urarstva.

Razvoj Panoretrographa je potekal sočasno z Langejevim Datagraphom. Nikoli ne bomo izvedeli, ali je skozi okna potekalo medsebojno sosedsko pogledovanje, toda Panoretrograph je veliko bolj zapletena ura kot Datograph. Medtem ko že prvi pogled na Datograph in bicompax podštevilčnici odpravi dvom, da je pred nami kronograf, Panoretrograph zahteva dodatno študijo, saj bomo namesto teh tradicionalnih elementov našli tridelni display z 10-minutnimi lestvicami, ki prikazujejo izmerjeni ali odšteti čas do/od 30 minut, kar pomeni, da je sekundno kolesce kronografa opremljeno s stikalom, ki lahko premika kazalec v obe smeri.
Poleg tega ima kronograf še dodaten zaplet flyback. Kot da našteto ne bi bilo dovolj, je štoparica opremljena s posebnim zvoncem, ki signalizira konec odštevanja. Ker ura prihaja iz Glashuttea, ji po definiciji opremljena z velikim panoramskim datumom. Tokrat v enem oknu vendar z dvema diskoma.

GO 60 je integrirani ročni navijač s stebričastim kolesom (column wheel) in vodoravno sklopko, premera 32,2 mm in višine 7,2 mm. V primerjavi z Datographom bije z 1,5 Hz višjo frekvenco (28.800 b/h) in je imel 6 ur večjo rezervo moči (42h).

Dekoracija je utelešenje Glashutte urarstva. Balansno kolo vsebuje 18 pozlačenih vijakov, mostovi so ročno gravirani, kaliber pa odlikuje najvišja stopnja ročnega poliranja (black polishing) na pokrovu rubina četrtega kolesa. Skupaj z zlatimi šatoni bomo našteli 54 umetnih rubinov.

Kakovost Panoretrographa je imela velik odmev v javnosti, še posebej, ko je bil leto pozneje razglašen za uro leta. Mehanizem so do leta 2004 izdelovali v več variantah omejenih serij, nasledil pa ga je nekoliko enostavnejši (brez zvonca) GO 63-01, v modelu Panograph, ki se izdeluje še danes.

Glashutte Original je kupila skupina Swatch v letu lansiranja Panoretrographa in ima s 750 zaposlenimi in letno proizvodnjo 15.000 ur, pomembno vlogo v visokem luksuznem razredu.


Glashutte Original GO 60 2000 – Vir: Watchtoalkforums.com


Glashutte Original Panoretrograph 2000 GO 60 – Vir: Stocksx.com

Neverjetno se sliši podatek, da je eden najuglednejših stebrov urarstva Jaeger-LeCoultre do leta 2004 ustvaril rekordnih 1200 mehanizmov, ne da bi bil nobeden od njih kronograf ročne ure.
Morda je ugled znamke dvignil pričakovanja v smeri spektakularnosti in revolucije, vendar je proizvajalec sledil ideji popolne racionalnosti v smislu združevanja kakovosti in praktične uporabnosti. Pravzaprav, ubral je preverjeno pot. JLC 751 je bil delno oblikovan po modelu Frederic Piguet 1185, ker tudi pri njemu kolesce četrtega mehanizma ni nameščeno na sredini, temveč na položaju 6 in neposredno poganja sekundni kazalec ure. Da bi se izognili kinetičnemu nizu za zagon sekundnega kazalca kronografa, ima JLC 751, tako kot FP 1185, vgrajen zobnik na vrhu kolesa zaskočnega mehanizma. Toda prednost JLC-ja je v dveh ceveh za shranjevanje energije v obliki enakomernejšega navora, kar mu daje 65 ur rezerve moči, celo 25 več kot pri FP1185.
JLC751 je integriran column wheel z vertikalno sklopko, največja odlika pa je njegova višina le 5,72 mm, kar tudi upraviči naziv Ultra slim.

Osnovna varianta je vključevala Compax razporeditev podštevilčnic štoparice do 12 ure na poziciji 9, 30-minutno štoparico na poziciji 3 ter majhen sekundni kazalec in datum na poziciji 6.
Različica mehanizma 751G je vsebovala bicompax postavitev v obliki dveh podštevilčnic, pri kateri je bila zelo nenavadna odločitev odstranitev malega sekundnika. Zato ne preseneča, da je ta kaliber vgrajen v modele z izrazito športnim značajem.

Dekoracija mehanizma je strojno izdelana in vključuje anglirane robove, spiralni črtni vzorec (snailing) in Ženevsko črto.

Spektakel iz JLC prihaja 3 leta kasneje v obliki kalibra 380 in modela Duometre a Chronographe, vendar je to že progresivna veja sodobnega urarstva, ki potrebuje posebno temo.


JLC 751 2004- Vir: Deployant.com


JLC Master Control J751 2004 - Vir: Deployant.com

V tem času je v najvišjem urarskem razredu kraljeval Langejev Datograph, krono pa je dodatno potrdila še ena mojstrovina L001.1, Double Split Chronograph, ura, ki je izražala izmerjeni čas dveh dogodkov, ki sta se začela istočasno in končala različno, ne le v sekundah, ampak tudi v vrednosti do 30 minut. To je pomenilo še en nov urarski mejnik.

Vse to se je dogajalo leta 2004, na odziv največjega - Patek Philippa - pa se je še čakalo. Odgovor je prišel leto kasneje (2005), a je bil skrajnje presenetljiv. Namreč, njegov prvi In House kronografski mehanizem je bil razvit za damsko uro. CHR 27-525PS je rattraparante ročni navijač, monopusher, ki je bil s 5,25 mm višine (premer 27,2 mm) najtanjši kronograf te vrste v zgodovini, a vendar samo v ohišju s premerom le 32,2 mm.

Čeprav nas je ta poteza Pateka nekoliko razočarala, ne moremo mimo dejstva, da je kaliber z izjemno kompaktnostjo tako po globini kot po gostoti predstavljal popolno utelešenje najvišjega standarda urarske umetnosti. Kot da bi proizvajalec želel vsem pokazati, da ni prostorskih omejitev, ki bi mu predstavljale nepremostljive ovire.
Prodaja modela je bila v skladu s pričakovanji - zelo slaba. Zato se bomo preselili v leto 2010 in izpostavili kaliber CH 29-535PS, prvi In House kronograf za moško ročno uro Patek Philippa, čeprav se je tudi ta kaliber prvič pojavil leto prej, prav tako v ženski uri. Integriran ročni navijač, 29,60 mm x 5,35 mm, column wheel z vodoravno sklopko, frekvenco 4 Hz in rezervo moči 65 ur, ter lastno razvito nemirko Gyromax je predstavljalo klasičen bicompax kronograf.
Odlikuje ga patentirana kapica nad stebričastim kolesom za nadzor globine vklopa kolesa kronografa in kolesa sklopke, kar omogoča natančno regulacijo brez potrebe po razstavljanju delov.

Podobno kot pri Datographu L951.1, minutni kazalec kronografa po pretečenih 60 sekundah po zaslugi ekscentra in vzvoda skoči na naslednji marker, potencialno nevarnost zapletov premikanja zaradi teže kazalca pa izniči perforirana minutna os z rezom na koncu ter skeletonizirano ročico in navito vzmetjo.
Poleg tega ima patentiran profil zob, ki odpravlja prosti hod sekundnega kazalca kronografa zaradi strukture vodoravne sklopke, pri kateri se oba zobnika povezujeta v isti ravnini, kar lahko privede do zdrsa zob pri srečanju. Nov, gostejši in polnejši profil omogoča poln površinski stik in s tem preprečuje nastanek zračne vrzeli med njimi.
Druga novost je prinesla posamično vzmeteno kladivo za ponastavitev minut, medtem ko je pri večini drugih kronografov kladivo enodelno.

Patek se ne ustavi pri tem in že dve leti kasneje (ob prenovi Lange Datographa) predstavi CHR 29-535 PS Q, rattraparante kronograf z večnim koledarjem.

Osnovna plošča je obdelana z metodo Perlage, robovi so ročno posneti, umetni rubini in zrcalno polirani vijaki so vstavljeni v visoko polirane šatone, medtem ko je ekscentrični pokrov finiširan z black polishingom. Na mostovih in rotorju lahko najdemo zaključek v tehniki zrnjenja (circular graining) in Ženevski črti.


Patek Philippe CH 29-535 PS, 2010 -Vir: Professionalwatches.com


Patek Philippe 5170J CHR 29-535PS 2010 - Vir: Swissluxury.com

Vrnili se bomo nekoliko nazaj in sicer v leto 2007. Diferenciacija na kronografski sceni je vse bolj izrazita in večja imena so poleg zmanjšanja odvisnosti od dobaviteljev generičnih kalibrov vse močneje izražala težnjo po notranji hierarhiji linij in modelov, po kateri so v osnovne modele vgrajevali outsourcane kalibre, medtem ko so prestižnejše implementirali s plodovi iz lastnega vrta.

Slavni IWC urar, Kurt Klaus na tradicionalnem sejmu ur v Baslu predstavi svoj ponos - IWC 89360 v liniji Da Vinci. Za tega proizvajalca dve vertikalni podštevilčnici nista novost, spomnimo se kronografa iz linije Portugieser, ki je že 8 let pomembno prispeval k ustoličenju ETA Valjoux 7750.

Verjetno takšno pozicioniranje nakazuje, da je najbolj znan generik vplival na nastanek novega domačega kalibra. Da, obstaja skupni detajl, imenovan oscilirajoči zobnik, opisan že prej v tej temi – to je pa tudi vse.
Najbolj značilna lastnost ure je podštevilčnica na poziciji 12, ki omogoča hkratno odčitavanje izmerjenih ur (12) in minut (60). Tu pride do izraza omenjeni nihajni zobnik, ki povezuje četrto kolesce mehanizma s kolescem za sekunde kronografa, medtem ko se štoparica ur in minut poganja neposredno preko drugega zobnika. Takšna konfiguracija bistveno zmanjša obremenitev kinetičnega vlaka, saj se energija črpa neposredno iz vira in v končni fazi pomembno prispeva k zavidljivi zalogi moči, ki znaša 65 ur.
Kurt Klaus je posebno pozornost namenili profilu zob, ki so tridelni in se med interakcijo zelo učinkovito dopolnjujejo, ter tako preprečujejo tako imenovano jecljanje kazalca kronografa ob vklopu štoparice. Integriran column wheel, avtomatski flyback kaliber premera 30,0 mm in višine 7,5 mm s frekvenco 28.800 b/h ima izboljšan samonavijalni sistem s 4 vzmetnimi ročicami namesto standardnih dveh. Rotor poganja sklop gredi, ki potiskajo in vlečejo navijalno kolo, povezano s cevmi. Za mehanizem je značilno nastavljivo masno ravnotežje - tako imenovano free sprung.

Dekoracija mehanizma je izvršena v industrijskem načinu. Na osnovni plošči je uporabljena tehnika perlage, robovi mostov so posneti in visoko polirani, medtem ko rotor vsebuje fragmente Ženevske črte in spiralnega vzorčenja (snailing).

Leta 2018 je šel IWC še korak dlje pri integraciji lastnih kalibrov v portfelj. Predstavlja linijo hišnih avtomatskih kronografskih kalibrov 69000, s katerimi opremlja srednji razred produkcije. S tem je povsem zmanjšal odvisnost od generičnih kalibrov tudi v nekoliko nižjem cenovnem razredu od tistih, ki jih poganja kaliber 89000.

IWC 69000 je prav tako column wheel z nihajnim zobnikom, širšo cenovno dostopnost pa mu omogoča enostavnejši Pellaton oz. samonavijalna metoda Magic Lever, ki za razliko od bolj sofisticirane 4-kanalne v 89000, prinaša manjšo rezervo moči z 48 ur, maksimalno natančnost izdelave komponent pa zagotavlja sistem LIGA.


IWC 89360, 2007 – Vir: Watchlyzer.com


IWC Da Vinci Chronograph 89360 2007 – Vir: Swisscollectors.com

Za Piaget je nekaj veliko le, če je majhno. Ta mojster tenkočutnosti je ostal zvest svoji filozofiji, ko se je lotil razvoja prvega hišnega kronografskega mehanizma.
Piaget 880P iz leta 2007 ni razočaral. Integriran samonavijalni (avtomatski) flyback column wheel mehanizem z navpično sklopko in frekvenco 28.800 b/h – vse to v premeru 27,0 mm in višini fascinantnih 5,6 mm.
Če izvzamemo dve cevi za shranjevanje energije, ki sta skupaj tanjši od morebitne ene same, Piaget pri sami konstrukciji mehanizma ni naredil nič drastičnega, kar bi mu odvzelo kakšen milimeter več. Energija, shranjena v njih, zagotavlja 50 ur rezerve moči, kar je nekoliko skromno, če upoštevamo nekatere druge mehanizme s tako strukturo. Piaget je preprosto sledil poti največjega možnega tanjšanja komponent kalibra.

24-urni indikator, primeren za uporabo v drugem časovnem pasu na poziciji 9, podštevilčnica štoparice do 30 minut pri 3 in mali sekundnik na poziciji 6, ter komplikacija Big Date na 12, sestavljajo compax številčnico ure, ki predstavlja definicijo sodobnega dress kronografa, kar pomeni odsotnost tahimetra ali telemetra in lunete.

Kaliber je finiširan v visokem industrijskem slogu. Glavna plošča je obdelana s krožnim zrnjenjem (circular graining), robovi so strojno posneti, medtem ko je rotor okrašen z Ženevsko črto in vgraviranim Piagetovim logotipom. Ne izostanejo tudi visoko polirani modri vijaki. Konstruktorji so očitno bili prijazni do svojih urarjev, saj kaliber vsebuje 240 komponent. Ena od posebnosti Piageta je, da mora vsak urar narediti lastno orodje s katerim pri sestavljanju integrira posamičen delček kalibra v celoto.

Kaliber 880P je bil osemletna predigra v Piaget 883P, ki je s 4,65 mm bil najtanjši kronografski kaliber v zgodovini. Če se sprašujete, kako jim je to uspelo, bi bil najpreprostejši odgovor: debelina rotorja na 880 P je 0,95 mm. To je številka, ki predstavlja razliko med mehanizmom, ki za navijanje potrebuje rotor (avtomatski), in ročnim navijalcem, kot je 883P, ki se poganja preko glavne krone (883P). Vse druge funkcije so enake.


Piaget 880P 2007 – Vir: Piaget.Com


Piaget Polo 880P 2007- Vir: Piaget.com

Kot je do sedaj razvidno, do leta 2008 postaja ponudba v segmentu kronografskih In House ur vse bolj pestra. Proizvajalci so zagotovo želeli ponuditi nekaj unikatnega. Nekaj, kar jih loči od drugih in kar bo pustilo trajen pečat. Nekdo se je izkazal z ultra-težkimi in inovativnimi zapleti, nekdo s popolno osredotočenostjo na funkcionalnost, nekdo s posebnimi konstrukcijskimi dosežki usmerjenimi v videz ure, Panerai pa je stavil na pogostost potrebe po navijanju.
Panerai P2004 je to zahteval vsakih 8 dni. Da se lastnik ne bi izgubil pri štetju, je bil postavljen indikator rezerve moči. Integriran ročni navijač, column wheel z navpično sklopko s premerom 37,8 mm in višino 8,2 mm je zavzel toliko prostora kot je bilo potrebno, da je s kar tremi hranilniki energije omogočal 192 ur delovanja po polnem navitju.
Edinstvenost najdemo v samo enem pusherju, preko katerega se krmili kronograf: začetek in konec merjenja ter ponastavitev. Da ne bi motili zaščitnega znaka znamke v obliki stranskega pokrova krone, je potiskalnik kronografa postavljen na pozicijo 8. Podštevilčnice so postavljene v bicompax slogu, na poziciji 9 bomo našli mali sekundnik in 24-urni prikazovalnik, primeren za GMT funkcijo, na poziciji 3 pa je štoparica do 30 minut.

Končna obdelava mehanizma je odvisna od cenovne ravni modela, ki ga poganja. Medtem ko pri omejenih izvedbah iz žlahtnih kovin najdemo ročno anglirane in polirane površine z neobičajno nizko stopnjo brušenja na oseh pod kolesom stebra, dobimo pri standardnih izvedbah industrijski zaključni paket.

S pojavo mehanizma P2004 se začnejo širše debate o definiciji pojma In House kaliber. Znano je namreč, da je Panerai leta 2014 začel s proizvodnjo lastnih kalibrov v tovarni v Neuchatelu. Takrat so močno razširili prostorski del proizvodnje in skoraj podvojili število zaposlenih, ki jih je danes okoli 280. Petina novih zaposlenih se je nanašala na razvojni oddelek znamke. Od takrat je Panerai neodvisno razvil in proizvedel več kot 30 lastnih kalibrov ali njihovih različic. Toda vse do leta 2014 je tako za Panerai kot tudi za Montblanc ali Baume & Mercier in deloma za IWC mehanizme razvijalo in izdelovalo podjetje Valfleurier Ebauches s.a. pod vodstvom urarja Erica Kleina, ki je skupaj z omenjenimi, ter z A. Lange & Sohne, Vacheron Constantin, Jaeger-LeCoultre, Cartier, Piaget in Roger Dubois član Richemont grupacije. Ta skrivnostni proizvajalec skrbi za vse faze proizvodnje, vključno z razvojem, ki poteka v Neuchatelu, proizvodnjo v Buttesu in končno obdelavo v La Cote aux Fees.
Za kalibrom P2004 stoji Valfleurier Ebacuhes, ki ga je izdelal izključno za Panerai. Ker sta oba člana skupine Richemont, so ga obravnavali kot interni mehanizem in s tem prilili ogenj ostrim polemikam, ki gredo od ene skrajnosti, da gre za legitimno označevanje, do popolnega nasprotja, da se noben mehanizem ne sme definirati kot In House. če je že samo ena komponenta, pridobljena iz drugega vira.
Ker so pozneje pri Paneariu odkril določene manipulacije, v katerih je generično ETA označil kot lastno kreacijo in tudi zaradi dejstva, da je vodstvo Richemonta velemojster manipulacije z napihovanjem določenih zgodovinskih "faktov", povezanih z njegovimi brendi, zakulisne zgodbe vse bolj prihajajo v ospredje. Vendar moramo biti realni. Podobne stvari z ekskluzivnimi kreacijami mehanizmov in celo obstojem fantomskih znamk se dogajajo tudi v drugih skupinah. A o tem morda ob drugi priložnosti. Osebno menim, da bi se morali podobni mehanizmi uradno imenovati - ekskluzivni.


Panerai P2004 2007 – Vir: Paneraicentral.com


Panerai Pam 00311 GMT 2008 – Vir: Panerai.com

V želji, da bi trg enega izmed najkakovostnejših izdelovalcev pisalnih pripomočkov Montblanc, ki je od leta 1997 vstopil tudi v urarski segment, sprejel kot vrhunskega izdelovalca časomerov, matična Richemont Group leta 2006 odkupi pravice in kompletne načrte za izdelavo mehanizmov od nekdanjega velikana Minerva in jih dodeli Montblancu.
Podjetje se takoj poveže s hišnim proizvajalcem kalibrov za grupacijo, manufakturo Valfleurier Ebaches s.a. in leta 2008 predstavi prvi In House kaliber ročni navjač Montblanc MB R100, nekaj tednov za njim pa še avtomatik verzijo Montblanc MB R200. Poleg načina pogona, razlika med kalibroma je tudi v tem, da ima MB R100 na hrbtni strani ure indikator rezerve moči, medtem ko avtomatik vsebuje 12 urni zaplet drugega časovnega pasu z indikatorjem dan/noč. Verjetno najbolj vpadljiva lastnost obeh kalibrov je, da sta strukturirana kot monopusherja.

Montblanc je svojo prvo kronografsko linijo poimenoval po legendarnem francoskem urarju Nicolasu Rieussecu, ki je imel eno vidnejših vlog pri razvoju kronografskih merilcev in zapisovalcev časa v 19 stoletju. Temu ustrezna je tudi postavitev elementov na številčnici. Prikaz časa s komplikacijo Date Pointer je premaknjen proti poziciji 12, medtem ko sta kronografski podštevilčnici s štoparicami do 60 sekund in do 30 minut postavljeni na pozicijah 7.30 in 4.30.
Montblanc je popolnoma sledil delu Nicolasa Rieusecca in štoparici konsturiral tako, da je predstavitev izmerjenih časov namesto kazalcema dodelil vrtljivima ploščama kronografskega polja. Skratka, ko se je proces štopanja pričel se je namesto gibajočega kazalca, pričela vrteti plošča na podštevilčnici. Ko se je merjenje končalo, se je s pritiskom pusherja na stop, zaustavila plošča, ki je pod fiksiranim kazalcem pokazala vrednost izmerjenega časa.

Nenavadna je tudi struktura MB R100 kalibra. Poleg indikatorja rezerve moči navitja, ki je zahvaljujoč dvema valjema za shranjevanje energije, odlična z 72 urami, ¾ mehanizma prekriva plošča okrašena z Ženevsko črto in z dvemi skeletoniziranimi conami, ki omogočata pogled na prekrasno globino. Prvo odprto območje je locirano pod prikazovalnikom rezerve moči, drugo pa razkriva pogled na column wheel in vertikalno sklopko.

Končna obdelava mehanizma vsebuje kombinacijo strojne in ročne obdelave, pri kateri so robovi mostov ročno posneti, medtem ko je glavna plošča obdelana v tehniki perlage. Termično obdelani modri vijaki so visoko polirani, prav tako šatoni rubinov na glavnem mostu.

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je zahvaljujoč MB R100 in MB R200, ter njunim poznejšim različicam, kot tudi s širitvijo In House produkcije v poznejših letih, Montblanc brez kakršnikoli pomislekov leta 2017 uvrščen v najbolj prestižno družbo – zvezo Haute Horlogerie.

Poskus definiranja, kaj točno predstavlja In House produkcijo, bo pa še vedno namesto odgovora ustvarjal nova in nova vprašanja.


Montblanc MB R100 2008 – Vir: Montblanc.com


Montblanc Nicolas Rieussec Monopusher Chronograph 2008 MB R100 – Vir: Montblanc.com

Eden izmed razlogov za obstoj ur na ročno navijanje v 21. stoletju je užitek ob opazovanju mehanizma v akciji. Nasprotno, rotor avtomatske ure, ki je odgovoren za njeno navijanje, ovira celoten pogled in občutno zmanjša vzdušje doživetja. Rotor je običajno postavljen centralno, kar pomeni, da se premika po celotni površini kalibra pod njim in tako ves čas delno zakriva pogled nanj. Tudi ob ekscentrični postavitvi bomo imeli enak problem. Težavo je mogoče rešiti z vgradnjo mikro rotorja v kaliber, vendar takšen sistem zahteva redukcijo vseh ostalih delov, kar potegne za seboj celo vrsto potencialnih težav - od natančnosti izdelave in kasnejše zmogljivosti do neprimerljivo višjih stroškov.

V iskanju rešitve je Carl Friedrich Bucherer potrkal na vrata urarskega studia Techniques Horlogeres Appliquees iz Saint-Croixa, ter začel skupni brainstorming, ki je leta 2008 zaživel kot CFB A1000, prvi In House kronograf C.F. Bucherera in prvi serijsko proizvajan avtomatski kaliber v zgodovini s perifernim načinom navijanja.
Pri tem sistemu je zobnik za navijanje glavne vzmeti nameščen ob robu mehanizma, rotor je standardno polkrožno obliko zamenjal z obročasto obliko, za zagotovitev močnega nihanja pa je na eni strani obremenjen z medenino. Tako je nihajoča teža razporejena po osnovni plošči namesto po zgornjem delu, navijalni sistem je povsem bolj ploščat kot pri standardnem mehanizmu. To pa postavlja pod vprašaj učinkovitost mehanizma, torej bistveno manjši delež izkoristka energije v primerjavi s klasičnim rotorjem. Sistem perifernega navijanja je pred tem raziskoval Patek Philippe, a so ga leta 1970 zaradi nepopolne učinkovitosti po nekaj deset izdelanih kosih umaknili iz obravnave. Šele napredek v tehnologijah izdelave sestavnih delov, poznanih pod okrajšavami CNC, CAD, LIGA, SWE, in materiali, kot je silicij, so omogočili popolno uresničitev tega revolucionarnega urarskega pristopa.

Vsekakor velja omeniti še eno odlično inovacijo, ki jo prinaša CFB A1000. To je sistem za absorpcijo tresljajev, kjer dve vzmeteni roki držita nemirko na mestu. Ko pride do udarca, roke preko vzmeti vsrkajo nastalo energijo, delovanje nemirke pa ostane nespremenjeno.

Odsotnost rotorja na vrhu vpliva na višino kalibra CFB A1000, ki pri premeru 30,0 mm meri fascinantnih 4,3 mm. Morda bi od samonavijajočega kalibra pričakovali višjo frekvenco od 3Hz, a to je cena neoviranega pogleda nanj. Zato pa rezerva moči 55 ur prikliče nasmeh na obraz.
Različica gibanja CFB A1001 naslednje leto prinese Big Date komplikacijo, leta 2010 pa CFB A1002 prinaša tudi indikator rezerve moči.

Dekoracija tega column wheela je narejena v industrijskem slogu z Ženevsko črto na mostovih, strojno zaokroženimi in poliranimi robovi ter finimi satenastimi površinami na ostalih komponentah.

Sodelovanje Carla in studia Techniques Horlogeres Appliquees je prineslo obojestransko zadovoljstvo do te mere, da prvi kupi studio z vsemi 17 inženirji in jih vključi v C.F. Bucherer.


CFB A1000, 2008 – Vir: Hautehorlogerie.org


CFB Manero A1000 Chronograph 2008 – Vir:Timezone.com

Hublot ni proizvajalec, ki bi s svojim prvim hišnim kronografskim kalibrom imel ultimativno željo izstopati od preostale konkurence, saj vsaka ura, ki prihaja iz Nyona,v popolnosti opravlja to nalogo. Dovolj je, da od spredaj in zadaj postavite safirno steklo in spektakel je zagotovljen.

Ob koncu prvega desetletja 21. stoletja so bile v modi velike ure. Hublot Big Bang Unico s premerom 45,5 mm in višino 16,45 mm je bil eden od narekovalcev trendov v visokem luksuznem razredu. Takšne dimenzije so zahtevale velik mehanizem. Kaliber HUB 1242 je bil izdelan leta 2009 in s premerom 30,0 mm in višino 8,05 mm izpolnjuje zahtevane kritierije. Integriran mehanizem z avtomatskim pogonom, s column wheelom, frekvenco 28.800 b/h, zalogo moči odličnih 72 ur je prinesel patentiran sistem z dvema vertikalnima sklopkama. Če me vprašate, v čem je kapital tega patenta - po pravici povedano ga ne vidim v ničemer posebnem, razen v estetskem vidiku, saj njegova flyback in reset funkcija deluje kot vsako dobro strukturirano stolpično kolo z enim samim navpičnim prenosnikom moči.
HUB 1242 je tudi eden izmed zelo redkih kronografov, kjer je column wheel nameščen na sprednji strani mehanizma (pozicija 6), tako da je viden na številčnici ure.

Ker Hublot spada med redke proizvajalce, ki imajo lasten oddelek za izdelovanje oblog in premazov, je tudi dekoracija kalibra HUB1242 izdelana v tem slogu. Stilizirana kolesa, tradicionalno Ženevske črto so nadomestili peskani mostovi in plošče. Našli bomo tudi veliko strojno poliranih in poševnih površin.

Trend zmanjševanja velikosti ur je leta 2015 prinesel novo različico tega kronografskega kalibra - HUB1280. Višina je zmanjšana na 6,75 mm, kar je omogočilo vgradnjo v novo serijo Unico s premerom 42,0 mm in višino ohišja 14,5 mm.
Nekaj sprememb je bilo v strukturi s postavitvijo oscilirajoče sklopke sekundnega kolesa in nastavljivim tornim sistemom kronografa s pomočjo krogličnih ležajev.


Hublot 1242 Unico 2009 – Vir: Watchcollectinglifestyle.com


Hublot Big Bang Unico HUB 1242 2009 - Vir: Chrono24.com

Bolj pozorni in bolje obveščeni spremljevalci urarske scene in njene zgodovine so lahko na podlagi dosedanjega pregleda uvajanja In House kronografskih kalibrov prišli do zanimivega zaključka. Nobeden od omenjenih proizvajalcev svojega prodajnega programa ne gradi pretežno na kronografskih urah, ampak so le te manjši del portfelja in so vključeni kot kakovostna nadgradnja ponudbe z jasnim sporočilom: imamo znanje, imamo sposobnost da osvojimo in premagamo še tako težke ovire.

Tudi povprečen ljubitelj ur ve, da obstajata dva brenda, ki sta največjo slavo in status urarskih ikon pridobili prav zaradi mehanskih kronografov. Logično vprašanje, ki se ob tem poraja se glasi: Zakaj je bilo potrebno čakati tako dolgo na predstavitev lastnega kronografa? Odgovor se skriva prav v tistih ogromnih količinah zaradi katerih sta postala to, kar sta. ETA Valjoux je bil bogat vir iz katerega sta se desetletja napajala, potem pa se je pipa pričela zapirati. Hkrati pa so novi trendi in zahteve trga, drugega velikega proizvajalca generičnih kronografskih kalibrov, Sellito, postavili le kot alternativo z rezervne klopi. Preprosto, The name of the game je bilo In House.

Vse od nakupa Keleka in ustanovitve tovarne Breitling Chronometrie v rojstnem mestu La Chaux De Fonds leta 2002 je Breitling jasno nakazal smer v katero gre.
Cilj je bil dosežen leta 2009 s svojim Breitling B01, integriranim kolonskim (column wheel) avtomatskim kalibrom z navpično sklopko.
Čeprav je bil zasnovan z namenom množične proizvodnje, je analitike presenetila kakovost strukture mehanizma. Mnogi so ga primerjali z Rolexovim 4130, a pošteno povedano, nima visokotehnološkega oscilatorja s prosto vzmetjo (free sprung), čeprav Index Regulating System odlično opravlja svojo nalogo glede enostavne nastavitve kalibra. Poleg tega, BO1 prihaja s patentom avtocentralnega sistema za ponastavitev kladivca kronografa, kar pomeni, da ni potrebno nastavljati vsakega posameznega kronografa, temveč je njegovo pravilno delovanje zagotovljeno v koraku algoritma med serijsko proizvodnjo.

Dejavnik, za katerega analitiki trdijo, da postavlja B01 nad svoj cenovni razred, je neposredno premikanje malega sekundnika na poziciji 9 iz strani kinetičnega vezja (gear train). Že pri Rolexu 4130 je bila omenjena nevarnost takšne zgradbe v obliki vrzeli, ki nastane zaradi praznega prostora med zobmi pri medsebojnem stikanju. Medtem ko je Rolex rešil težavo s sekundnim kolesom LIGA, Breitling uporablja droben srednji LIGA zobnik med četrtim kolesom in kolesom za sekundni kazalec kronografa na sredini. To omogoča tudi popoln površinski stik med zobmi pri kontaktu z odpravo zračnosti.
Še pomembnejša prednost te strukture je, da tako neposredno gnani mali sekundnik na poziciji 9 omogoča, da se podštevilčnica na poziciji 6, ki prikazuje izmerjene ure, odstrani brez kakršne koli predelave. To pomeni, da se lahko neomejeno transformira iz klasičnega compaxa (Navitimer, Chronomat, Avi) v bicompax (Premier).
Breitlingovi inženirji so poskrbeli tudi za lastne urarje – čeprav gre za integriran mehanizem, je kronografski del kalibra mogoče popolnoma ločiti od od celotnega kompleta.

Z uradnim statusom kronometra COSC in najmanj 70 ur rezerve moči, premerom 30,0 mm in višino 7,2 mm, B01 presega pričakovanja tudi na področju dekoracije. Robovi mostov so strojno posneti in polirani do diamantne stopnje, osnovna plošča je krožno satinirana, medtem ko so mostovi in rotor zaključeni z rahlim spiralnim vzorcem in Ženevsko črto.


Breitling B01, 2009 – Vir: Millenarywatches.com


B01 osrednji zobnik – Vir:Thenakedwatchmaker.com

V nasprotju od Breitlinga, ki je bil takrat samostojni proizvajalec, je Tag Heuer bistvene odločitve sprejemal pod nadzorom vodstva skupine LVMH, katere član je od leta 2000. Teoretično naj bi mu tak položaj olajšal delovanje, saj je vedno mogoče medsebojno pokrivanje subjektov znotraj skupine, a če je pri skupinah Swatch in Richemont takšna možnost vedno odprta, LVMH ni posedoval proizvajalca kalibrov, ki bi zagotavljal ta osnovni element urarske industrije.
Res je tudi, da je Tag Heuer z uradnim statusom (od leta 2007) največjega prodajalca mehanskih kronografskih ur na svetu, računal na to, da bo imel privilegije pri Nicolasu G. Hyeku in da bosta ETA Valjoux 7750 in Calibre 16 še dolgo hodila z roko v roki, toda vodja in največji lastnik Swatch skupine ni želel delati razlik in poteptati lastnih besed. Ker je bila Sellita takrat še daleč od svojega prvega kronografskega kalibra (klon ETA 7750 -Sellita SW 500 je s proizvodnega traku prišla šele leta 2012), je prišel skrajnji čas za akcijo.

Leta 2007 je Tag Heuer odprl tovarno za proizvodnjo in montažo mehanizmov v Cornolu. Hotel je bližajočo se 150. letnico obstoja obeležiti z lastnim kronografskim kalibrom. V bistvu je nameraval nadaljevati obstoječo zgodbo, saj so pozicije podštevilčnic ETA Valjouxa 7750 v kalibru 16 postale Tagov zaščitni znak. Velika želja je bila, da bi novi kaliber vseboval tudi prvo pomembno odkritje in patent ustanovitelja podjetja Edouarda Heuerja, nihajni zobnik, ki omogoča funkcijo sklopke in je bil že standardni del v 7750.
Ko ta dva faktorja vstavite v enačbo in pogledate naokoli – rezultat je bil samo eden: Seiko 6SXX.
Do leta 2007 je Seiko to linijo zasnoval na različici 6S37, zato prodaja druge različice 6S78 ni bila težava. Nasprotno, prodaja pravice do uporabe največjemu sestavljalcu mehanskih kronografskih kalibrov na svetu je prinesla milijonski zaslužek, ki ga ob realizaciji zgolj na domačem trgu ne bi nikoli dosegel.

Po pridobitvi pravic intelektualne lastnine od Seiko Instruments Inc, je Tag Heuer naslednja 3 leta posvetil preoblikovanju in ponovnemu razvoju komponent, kot so mostovi in glavna plošča, ter dodajanju ekscentričnega nastavitvenega vijaka k nihajočemu zobniku. Prav tako se je začel proces razvoja metod za vgradnjo drugačnega amortizerja in regulatorja mehanizma. Investicija v nakup opreme, intelektualne pravice in izvedbo navedenih sprememb Seikovega mehanizma je bila vredna dobrih 20 milijonov CHF.

Leto 2010, stoletje in pol obstoja podjetja, Tag Heuer zaznamuje s prvim lastnim kronografskim mehanizmom Caliber TH1887. Integriran column wheel s premerom 29,3 mm in višino 7,13 mm ter rezervo moči 50 ur, predstavlja izjemno robusten in kvaliteten mehanizem, ki z nadgrajenim dvostranskim samonavijalnim sistemom HER (High Efficiency Rewinding) prinaša 30 % večjo učinkovitost kot tradicionalni švicarski inverter sistem v mehanskih kronografih.
Naložba v prenovo osnovnega kalibra se je v celoti izplačala, saj za razliko od Seiko 6S78, TH1887 dosega natančnost Top Grade v osnovni stopnji in z možnostjo statusa COSC kronometra, če se proizvajalec tako odloči.

Finiš kalibra je izdelan v višjem industrijskem slogu. Osnovna plošča je krožno satinirana, robovi mostov in ročic so strojno posneti, rotor je graviran z Ženevsko črto, robni deli pa z vzorcem polžaste spirale (snailing).

Toda pazljivim očem nekaterih analitikov (World Tempus) ni ušla očitna osnovna strukturna podobnost s Seikovim kalibrom 6S78, zato je nekaj mesecev po predstavitvi prišlo do velike medijske afere, v kateri se je izvršni direktor Jean-Christophe Babin moral opravičiti javnosti za napačno uporabo izjave: 100% In House, ter pojasniti, kakšen je delež Heuerja pri njegovem ustvarjanju.

Tag Heuer je opral ime leta 2017, ko je predstavil 100-odstotno lastno razvit in izdelan kaliber TH02. Proizvajalec je z njim pričakovano naredil korak naprej. Bi(compax) integriran column wheel z navpično sklopko in ki zaradi lastno razvite karbonske spirale omogoča 80h rezerve moči z eno samo hranilno cevjo. Osupljiv je podatek, da vsebuje samo 168 komponent. Rolexov 4130 je leta 2000 predstavljal popolno revolucijo s samo 201 deli, TH02 pa kljub komplikaciji datuma vsebuje 33 delov manj. Rekord ni popravil niti naslednje leto lansirani in prej omenjeni IWC 69000, ki se mu je 194 komponentami tudi uspelo spustiti pod mejo 200, čeprav tudi on nima datumskega zapleta.
TH02 je izdelan tudi v najvišji stopnji natančnosti in sicer v standardu COSC kronometra. S prihodom novega hišnega kalibra se je TH1887 leta 2018, preimenoval v TH01.


Tag Heuer Calibre 1887 2010 – Vir:Tagheuer.com


Tag Heuer Carrera 2010 cal. 1887 – Vir: Tagheuer.com

Ostajamo v družbi številke 1. Aktivni udeleženci, poznavalci, opazovalci in urarski analitiki se zavedajo, da je Rolex prvo ime na sceni, ki je komercialno in vplivno nedotakljivo ne le leta, ampak dolga desetletja in se sedaj že bliža stoletju. Če obstaja kdo, ki bi mu v smislu konkurence predstavljal vzporednega nasprotnika, potem je to samo eno ime. Omega.
V enem segmentu je celo prehitela kralja iz Ženeve. Zagotovo so prodali več Speedmasterjev kot je Rolex Dayton. Toda po koncu kvarčne krize in predvsem z vstopom v novo stoletje so se stvari bistveno spremenile. Daytona je vstopila v visoki luksuzni cenovni razred, Speedmaster pa je ostal v srednjem luksuznem razredu. Primerjava prodanih ur z dvojno razliko v ceni pa postane statistična utvara.

Lahko pa primerjamo nekatera časovna dejstva. Medtem ko je bil Rolex 1. švicarski proizvajalec, ki je v novi dobi urarstva lansiral povsem lasten kronografski kaliber, je bila Omega šele 11. Časovna distanca: skoraj 11 let.

Kaliber Omega 9300 je bil lasniran leta 2011 in predstavlja najboljši primer sinteze koaksialnega escapementa in kronografskega dela mehanizma. O koaksialnem izhodu je bilo že veliko napisanega, zato ga bom tukaj le na kratko orisal.
Srce mehanizma, oscilator, se napaja s potrebno energijo za vzdrževanje pravilne frekvence preko zaskočnega mehanizma (escapementa). Pri tradicionalni strukturi (švicarski vzvod) impulzi vključujejo drsenje kolesnega zoba vzdolž nagnjene površine palete. To drsno gibanje ustvarja znatno trenje, zaradi česar je optimalno mazanje ključnega pomena za pravilno delovanje drsnika. Nasprotno pa koaksialni izhod prenaša energijo s stranskimi impulzi. Za razliko od pogona z drsno ročico, koaksialni z manjšo kontaktno površino in potisnim gibanjem občutno zmanjša drsno trenje, kar ima za posledico manjšo obrabo in manjšo potrebo po mazanju ter s tem daljše servisne intervale.

Ena od izstopajočih lastnosti tega kalibra je koaksialna štoparica na poziciji 3, ki istočasno meri minute in ure.
Medtem ko je mali sekundnik na poziciji 9 posredno gnan, sekundni kazalec na kronografu pa neposredno poganja četrto kolesce, kar izniči potrebo po vmesnem kolesu, kot v primeru Rolexa 4130 ali Breitlinga B01. Ta dejavnik vpliva na precejšnjo višino mehanizma, ki znaša 7,6 mm.
Omega 9300 je opremljena z dvema valjema za shranjevanje energije, ki sta povezana zaporedno. Prvi valj je opremljen z ročno glavno vzmetjo, pri drugem pa je ta element avtomatičen. Ko je prvi popolnoma navit, se pri drugem prične enak proces. Ko ura teče, se samodejni vzmetni valj odvije in ko njegova shranjena energija postane enaka količini energije v ročnem vzmetnem valju, začneta oba hkrati sproščati energijo, kar izenači pretok navora. Pri tej rešitvi uporaba kronografa ne vpliva na zmanjšanje rezerve moči kalibra, ki znaša 60h.
Že iz navedenega lahko sklepamo, da gre za integrirani avtomatski column wheel kaliber z navpično sklopko, dvostranskim sistemom navijanja, frekvenco 4Hz in silicijevo Si14 spiralo, ki je najpomembnejši dejavnik stopnje COSC kronometra mehanizma.

Končna obdelava mehanizma je izdelana na visoki industrijski ravni. Nemirka je prevlečena z DLC (diamond like carbon), ki kovino obarva v značilno črno barvo, mostički in vitalni deli pa so platinirani z rodijem. Robovi mostov in ročic so strojno zaobljeni, rotor pa je okrašen s posebnim tipom Ženevskega črte, ki ga je upeljala Omega za serijo vrhunskih kalibrov in se imenuje Cotes de Geneve en Arabesque. Ta tehnika vključuje zelo izrazite spirale, ki se širijo od središča rotorja proti robovom.

Leta 2016 je predstavljena izboljšana različica kalibra, imenovana 9900. Tehnične lastnosti so ostale enake, napredek pa je vsebovan v možnosti neodvisne nastavitve kazalca za ure z načinom premikanja ki je enak popolni GMT komplikaciji, nemirke iz titana in protimagnetne odpornosti v vrednosti fantastičnih 15.000 Gaussov.
Gre za pravi kaliber, ki je certificiran po novem Omega standardu natančnosti METAS, ki poleg ostalih parametrov vključuje tudi maksimalno dnevno odstopanje od 0 do 5 sekund, kar je bistveno ostrejše od COSC z -4 do +6 s/d.


Omega 9300, 2011 – Vir: Zeitauktion.com


Omega Speedmaster Co Axial Chronograph Omega 9300 2011 – Vir: Omega.com

Chopard je zelo zanimiva kombinacija urarstva in visokega draguljarstva. Slednje poteka v Ženevi, kjer je urarstvo prisotno s proizvodnjo zlatih ohišij in sestavljanjem ur, ki nosijo znameniti standard Geneva Seal. To pomeni, da se tu ne bomo ustavili, ampak gremo proti severu v srce podjetja – Fleurier.

Leta 1996 je Chopard od skupine Swatch kupil nekoč znano tovarno mehanizmov Fabrique D'Ebauches Fleurier (FEF) in tam odprl Manufacture Chopard. 130 zaposlenih skrbi za najboljše, kar prihaja iz Choparda. Večni koledarji, tourbilloni in Lunar Big Date. Tu je nastal kaliber L.U.C 01-06L, ki bije s frekvenco 57.600 b/h. A tudi tu se ne bomo ustavili.
Odpravili se bomo le 500 metrov proti vzhodu in si ogledali Chopardovo osebno izkaznico - športno uro, torej liniji Mille Miglia in Classic Racing. Tovarna se imenuje Fleurier Ebauches, zaposluje 80 urarjev in izdela 20.000 kalibrov na leto. Razvila je 6 In-House kalibrov in med njimi je bil po 3 letih razvoja (2012) prvi In-House kronograf brenda, Chopard 03.05.M.

Po vsem, kar je prišlo na sceno v 12 letih po Rolexovem 4130, lahko rečemo, da 03.05.M ne predstavlja nič spektakularnega. Ljudje se hitro razvadimo. Toda, Chopard je imel v mislih funkcionalen, polnokrven športni kronograf, kar dokazujeta flyback zaplet in certifikat COSC kronometra. Kako zelo je urarstvo v tem obdobju napredovalo, priča podatek, da je komplet, sestavljen iz avtomatskega integriranega stebričnega kolesa (column wheel) z navpično sklopko in frekvenco 4 Hz, standardna, tako rekoč samoumevna oprema.
S premerom 28,8 mm in višino 7,6 mm dosega spoštljivih 60 ur rezerve moči z enim samim valjem za shranjevanje energije, zahvaljujoč tenki in nadpovprečno dolgi spirali.

Še več osebne note je Chopard vložil v videz novega mehanizma, kjer izstopa most z obrobljenimi linearnimi utori. Že na prvi pogled lahko sklepamo, da gre za industrijski način končne obdelave. Osnovna plošča je krožno satinirana, medtem ko so robovi mostov in vzvodov strojno posneti.


Chopard 03.05M 2012 – Vir: Chopard.com


Chopard Superfast Chrono 03.05.M 2012 – Vir: Worldtime.de

Zgodba o prvem hišnem kronografskem kalibru Ulysse Nardin-a, UN-150, predstavljenem leta 2012, je pravzaprav zgodba o urarskem nomadu, ki koncept In House popelje do skrajnih meja racionalno možne sprejemljivosti.

Prevrtimo film dobrih 30 let nazaj. Ko je Zenithov vodja proizvodnje in heroj, ki ni ubogal ukaza lastnikov za uničenje urarskih preš za El Primero, Charles Vermot končno začel odstranjevati debelo plast prahu s skritih strojev in tehničnih risb kalibra 3019, se je po pomoč obrnil na Ebel, ki je ob koncu leta 1981 na zalogi imel še nekaj mehanizmov Ebel 134, kot so poimenovali različico El Primera, ki so jo nabavljali v sestavljeni obliki od Zenitha. Tistih nekaj več kot tisoč kosov je omogočilo Zenithu, da se je sramežljivo lotil oživljanja legende, ki jo bo od leta 1985 začel množično izdelovati pod imenom El Primero 400.

Ebel je v tem obdobju bil usmerjen v proizvodnjo kvarčnih ur, v katere je vgrajeval lasten kaliber Ebel 057. Posel mu je šel odlično od rok, saj je hkrati s tem mehanizmom proizvajal velike količine ur za Cartier. Še vedno pa je na trg pošiljal manjše količine mehanskih kronografov s prej omenjenim kalibrom Ebel 134. In potem se jim zgodi Sonny Crockett oziroma Don Johnson, detektiv takrat najbolj popularne TV nadaljevanke Miami Vice, v kateri se je na njegovem zapestju bleščalo zlato ohišje modela Ebel 1911 BTR. Priljubljenost mehanskega kronografa je čez noč narasla, ter posledično povzročila večkratno povečanje prodaje. Zenith je že imel podpisano pogodbo z Rolexom, po kateri je letno dobavljal okoli 15.000 kosov El Primera za Daytono, hkrati pa je povpraševanje tudi po Zenithovih modelih naraščalo. Kmalu je postalo jasno, da bo Ebel v tem trikotniku odvečen.

Lastnik podjetja Ebel in sin ustanovitelja Alain Blum v iskanju rešitve najde odrešitev v Lemaniji. Lemania je bila že globoko v razvoju novega kalibra 1350 in Ebel ga je z obema rokama vključil v vgradnjo v Don Johnsonovega 1911. Ne, ne motite se. Točno ta mehanizem Lemania dobavlja Breguetu za legendarni Type XX, imenovan 582Q. Integriran Cam Lever z vodoravno sklopko. Ebel ga je nekoliko izboljšal, predvsem nemirko, sistem navijanja in zobnik sredinskega kolesa, kar ga je pripeljalo do statusa uradnega COSC kronometra. Delež dodelav je bil kvalitativno in kvantitativno zadosten, da je odkupil pravice do njega in ga preimenoval v Ebel 137.

V času nastanka kalibra 1350 je Ludwig Oechslin, takrat dokaj znan urar Ulysse Nardina, a še vedno ne s statusom legende, ki ga ima danes, potreboval osnovno ploščo za izdelavo modela Ludwig Perpetual Calendar. Njena izdelava v domači delavnici ni bila mogoča, plošča Lemanie 1350 pa je bila popolna. Takrat so se prvič prepletle niti usode, ki bodo Ebel 137 šestnajst let kasneje pripeljale do Ulysse Nardina.
Po Blumovi upokojitvi, leta 1999, Ebel postane član skupine LVMH, a se tudi tukaj ni uspel ustaliti, zato ga leta 2004 odkupi skupina Movado. Nikakor ni našel ravnotežja med kvarcem in mehaniko in ni znal izkoristiti močnega vetra, ki mu ga je prinašal model BTR 1911, ki je bil nekaj časa v skoraj enakovredni tržni tekmi z Omego, Zenithom in Rolexom.
Zanimivo je, da je pobuda za prodajo mehanizma Ulysse Nardinu prišla prav iz Ebela. Ker se je Ulysse Nardin že nahajal na razpotju in iskal pravi odgovor na vse večje povpraševanje po kronografskih urah, je bila ponudba takoj sprejeta. Ni kupil le pravic do uporabe Ebel 137, ampak tudi vse stroje in 5 urarjev, ki so se preselili v sosednji La Chaux de Fonds.

Povsem logično je bilo, da bo Ulysse Nardin kot proizvajalec, ki je leta 2000 kot prvi v zgodovini v svojo uro (model Freak) vgradil silicijevo spiralo, to storil tudi v novem kalibru. Ker tega procesa ni mogoče izvesti čez noč, saj zahteva ustvarjanje novih izračunov prenosa energije, kot tudi konfiguracijo zobnikov in celotno sestavo kinetičnega prenosa (gonila), je trajalo skoraj dve leti za inavguracijo UN-150.
Ostal je v družbi tistih manj prestižnih – cam lever s horizontalno sklopko. Ampak kakšen odmikač! Če je bil Breguet 584Q razglašen za najboljši cam lever vseh časov, enako velja za UN-150, saj sta istega porekla, istega DNK in lahko poljubno zapišem, enake zmogljivosti. Celo stopnja polemike o tem, ali gre za pravi In House kaliber, je na enaki ravni.

Kaliber s premerom 31,0 mm, višino 6,4 mm, frekvenco 28.800 b/h in rezervo moči 48 ur je finiširan na najvišji industrijski stopnji. Osnovna plošča je krožno zrnata, kolesa so platinirana z rodijem, robovi mostičkov in vzvodov so strojno zaobljeni, rotor je okrašen z metodo spiralnega vzorčenja (snailing).


Ulysse Nardin UN-150 2012 – Vir: Watchlounge.com


Ulysse Nardin Manufacture Chronograph UN-150 2012 – Vir: Watchinsider.com

Ko v mehanizmu zagledamo dve cevi (valja) za shranjevanje energije, je običajno prva misel povezana z rezervo moči in vprašanjem: za koliko je večja od povprečnih 48 ur?
Druga misel gre običajno v smer: Super, kronograf lahko teče, ne da bi to vplivalo na zalogo moči kalibra.
Toda glavna ustvarjalka mehanizmov pri Cartieru, Carole Forestier-Kasapi, je imela nekaj drugega v mislih, ko je leta 2013 predstavila prvi In House kronograf brenda – Cartier 1904 CH MC. Mehanizem ima rezervo moči 48 ur, torej nič posebnega v dobi, ko velja, da je 60 ur na pričakovani ravni. To, kar je Carole imela v mislih, ni tesno povezano s kronografom. Gre za zmožnost mehanizma, da ohranja enako natančnost, ne glede na to, ali je 5 %, 10 %, 100 % navit.
Dodatno varovalko je našla v še eni odlični arhitekturni rešitvi – boljše samonavijanje so omogočili z opustitvijo tradicionalnih reverzerjev in vnosom bolj inovativne metode na klik, ki skupaj s keramičnim rotorjem s krogličnimi ležaji omogoča izjemno hitro navijanje ure.

V svojem bistvu je Cartier brend dress ur, zato je pričakovati uro s funkcijo flyback ali rattraparante in prisotnost tahimetra ali telemetra iluzorno. Cartier De Calibre Cartier je bicompax z malim sekundnikom na 9, štoparico do 30 minut na 3 in tekočim datumom na 6,

Carole Carestier-Kasapi se je osredotočila na funkcionalnost in zmogljivost. Integriran column wheel z navpično sklopko zagotavlja vse to, premer 26,18 mm in višina 5,75 mm pa dopolnjujeta praktičnost uporabe tistega, v čem je vgrajen.

Cartier 1904 CH MC je kaliber z namenom uvajanja proizvajalčevih ročnih ur v srednji luksuzni ali višji luksuzni cenovni razred. Kot smo lahko že videli v dosedanjem pregledu je končna obdelava mehanizmov v takšnih urah izvedena v industrijskem načinu.
Tako je tudi pri Cartierju osnovna plošča obdelana s krožnim zrnjenjem, robovi mostov so strojno posneti, rotor pa je okrašen z Ženevsko črto.


Cartier 1904-CH-MC 2013 – Vir: Cartier.com


Cartier De Calibre Cartier Chrongraph, 2013 Cartier 1904 CH MC – Vir: Watchinsider.com

Girard Perregaux je kot eden najbolj tradicionalnih proizvajalcev ostal zvest renomeju pri ustvarjanju prvega In House kronografa. GP 3800 je predstavljen leta 2013.
Gre za integriran ročni navijač, column wheel z vodoravno sklopko. Odsev kakovosti je opazen v dimenzijah 25,6 mm premera in 5,40 mm višine. Dovršenost izraza pa se manifestira v neposrednem pogonu osrednjega sekundnega kazalca kot tudi kazalca za izmerjene minute na štoparici, ki po vsakem izmerjenem 60-sekundnem intervalu preskoči na naslednjo vrednost, izogibajoč se drsenju, ter tako omogoča lažje branje izmerjenih vrednosti. Poleg tega je ročica kladiva izdelana tako, da omogoča, da se roka kladiva bolj ali manj navije zahvaljujoč ekscentru in da se bolje namesti na os minutnega kazalca.

GP 3800 bije s frekvenco 28.800 b/h in ima 58-urno rezervo moči. Gre za bicompax kronograf z majhnim sekundnim kazalcem na mestu 9, štoparico do 30 minut na mestu 3 in datumom na mestu 6.

Posebna pozornost je bila namenjena končni obdelavi kalibra, kar pomeni, da bomo našli tudi nekaj ročnega pristopa na posnetih jeklenih robovih, kot tudi vzorce krožnega zrnjenja, termično obarvane modre vijake in mostove z Ženevsko črto.


Girard Perregaux GP 3800 2013 – Vir: Girardperregaux.com


Girard Perregaux 1966 Chronograph, GP 3800 2013 – Vir:Luxois.com

Po Glashutte Original, Breguetu in Omegi, postane Blancpain četrti proizvajalec iz skupine Swatch, ki prične s proizvodnjo lastnega kronografskega mehanizma. Blancpain F385 je bil predstavljen na Baselworldu leta 2014.

Mehanizem je izdelan v maniri visokega luksuznega razreda s pretežno športno naravnanostjo, kjer je flyback zaplet del pričakovanega sklopa. F385 prinaša dodaten faktor izstopanja od cenovnega razreda, ki mu pripada. Gre za frekvenco s 36.000 polnihaji na uro. S tem je bila dosežena natančnost kronografa 1/10 sekunde v primerjavi z 1/8 pri standardni frekvenci 28.800 b/h.
Integriran column wheel z vertikalno sklopko in rezervo moči 55h, premerom 31,8 mm in spoštljivo višino 6,65 mm prinaša dodatno vrednost v obliki silicijeve spirale, zaradi katere je natančen v rangu od +0 do +7 sekund maksimalnega dnevnega odstopanja.

Razpored številčnice je klasičen compax z majhnim sekundnikom na 6, štoparico do 12 ur na 9, ter štoparico do 30 minut na poziciji 3 in datumom na 4.30.

Visoka stopnja izdelave se prenaša tudi na končno obdelavo mehanizma. Na mostovih bomo našli tehniko sunburst graining (spiralni vzorec, ki se poševno širi od središča proti robovom), robovi so strojno posneti, rotor z logotipom znamke pa je prevlečen z oblogo iz 18-karatnega zlata.


Blancpain F385, 2014 – Vir: Gmtpost.com


Blancpain Fifty Fathoms Chronograph 5200, F385 – Vir: Zeitauktion.com

Drugi član svete trojice, Vacheron Constantin, je predstavil prvi In House kronograf šest let za Patek Philippom.
Toda, kakšno zmagoslavje je to bilo. Oprostite, moral bi uporabiti množino. Namreč, v letu 2015 je Vacheron v liniji Harmony predstavil kar tri lastne kronografske mehanizme: VC 3300 Monopusher, VC 3500 Harmony Ultra Thin Grande Complication in VC 3200 Harmony Tourbillon Chronograph.
Prvi in tretji sta ročna navijača, VC 3500 pa avtomatik. Skupno jim je struktura stebričnega kolesa (column wheel) in horizontalne sklopke, ki naj bi po definiciji predstavljala določen horološki primanjkljaj, vendar je Vacheron Constantin najboljši primer, da se ta sistem uporablja zaradi poudarjenih estetskih prednosti v primerjavi z vertikalno sklopko. Kar zadeva tehnični primanjkljaj, največja imena urarstva dokazujejo, da je to za njih le izziv, pri reševanju katerega najdejo osebno zadovoljstvo.
Vacheron je pogosto težavo sekundarnega kazalca kronografa - skok v prazno ob aktiviranju štoparice in manjšo učinkovitost prenosa rešil tako, da je namesto tradicionalnega kolesa sklopke namestil dve kolesi in jih postavil drugo na drugega. Zlato-platinasto kolo je nameščeno na vrhu jeklenega kolesa z naperami, ki tvorijo simbol malteškega križa. Zgornje kolo je v stalnem stiku s pogonskim kolesom, medtem ko jekleno kolo z drastično bolj finimi zobmi zaskoči sekundno kolo kronografa, ko je vklopljeno. Na ta način se je znatno zmanjšalo medsebojno trenje, obenem pa je dosežena zmogljivost enaka tisti v sistemu vertikalne sklopke. Hkrati ta konfiguracija omogoča, da ima zgornje kolo konvencionalno vrsto zob za optimalen prenos energije, medtem ko spodnje kolo s finejšimi zobmi v celoti podpira horizontalno funkcijo sklopke.

A to ni vse – Vacheron je ohranil tradicionalno postavitev horizontalnega sklopa mehanizma in tako zagotovil njegov maksimalen estetski učinek. V zvezi s tem sta dve zelo zanimivi podrobnosti. Opazen je nadpovprečno velik balansni most nemirke (balance cock) in razmeroma majhna nemirka. Ta manjši asimetrični dejavnik je odličen dokaz za načrtovano zasnovo mehanizma, pri katerem so urarji že imeli v mislih namestitev kletke tourbillona (kaliber 3800). Ker je površino na kateri ni nameščen regulator tourbillona potrebno z nečim zapolniti je ta naloga pripadla znatno povečanem balansnem mostu nad nemirko.
Druga podrobnost se nanaša na zelo široke in ravne ročice kronografskega mehanizma. S to rešitvijo je oblikovalcem uspelo znižati višino kalibra, ki znaša 6,9 mm, s čimer se je obdržal v povprečni velikosti za kategorijo ročnih navijačev. Njegov premer znaša velikih 31,8 mm, frekvenca 19.800 b/h in rezerva moči 65 ur.

Kot se spodobi renomeju brenda je kaliber VC 3500 avtomatik z zapletom rattraparante. Column Wheel z enakim horizontalnim sistemom sklopke kot ročna navijača 3200 in 3300. Odlikuje ga rotor s sistemom perifernega navijanja, pa tudi dejstvo, da je edini od treh modelov s polno podprto kronografsko sklopko, ki se poganja preko pogonskega kolesa, kar je glede na njegovo višino izjemen dosežek. Ko gre za višino mehanizma, je VC 3500 s 5,2 mm najtanjši samonavijalni kronograf z zapletom delcev sekunde (rattraparante) v zgodovini, saj je za 0,05mm izboljšal Patekov rekord CHR 27–525 PS. A to je le ena plat medalje. Ta rekord je zahteval žrtev, saj je Vacheronova popolnost z ogromnim premerom 37,66 mm celo za 10,06 mm širša od Pateka, kar bistveno zoži krog praktične uporabe.
Kljub temu ga je urarjem iz Le Brassusa uspelo stlačiti v bolj ali manj sprejemljivo ohišje z 42,5 mm. Ne pozabimo, to je konec koncev ura dress orientacije.

Kar zadeva končno obdelavo, je dovolj reči, da je Vacheron Constantin standardni nosilec Ženevskega pečata, ki zahteva najboljše poslovne prakse v tem segmentu. Ročno posnemanje, zrcalno in black mirror poliranje, ročno graviranje. Proizvajalec je vodilno ime v umetnosti okraševanja Perlage. Ima lastno šolo namenjeno samo tej veščini. Usposabljanje za ročno nanašanje krožnih perl traja 18 mesecev.

Vsi trije mehanizmi poganjajo ure v cenovnem razredu ur od 70.000 € do 240.000 €, zato ni odveč omeniti, da je Vahceron Constantin v letu 2016, bistveno dostopnejšo linijo Overseas opremil še z eno novo In-House kreacijo, kalibrom VC5200, integriranim column wheelom z vertikalno sklopko in z dvemi valji za shranjevanje energije, ki s frekvenco 4Hz omogočata 50 ur rezerve delovanja.


Vacheron Contsantin VC 3500 Grande Complication 2015 - Vir: Vacheronconstantin.com


Vacheron Constantin Ultra Thin Grande Complication VC3500 2015 – Vir: Hodinkee.com

Vsak prihod novega In House kronografskega mehanizma obogati urarsko sceno in je deležen velike pozornosti bolj ali manj strokovne javnosti. Do sedaj smo lahko ugotovili, da so prvi hišni mehanizmi predstavljali novost v visokem ali najvišjem cenovnem razredu, zato je bil prvi hišni kronograf iz srednjega razreda toplo sprejet. Leta 2017 se pojavi Frederique Constant FC-760.

Ta dosežek predstavlja precej dobro sliko, kako stroški razvoja hišnega kronografa bremenijo proizvajalca, še posebej, če gre za subjekt, ki le navidezno dosega velike prodajne količine.
Res je, da Frederique Constant letno proizvede okoli 120.000 ur pod svojim imenom in 15.000 ur pod blagovno znamko Alpina. Toda tukaj je vse, od kvarca, pametnih ur, preko ur z mehanskimi generičnimi mehanizmi, ter do nekaj povsem In House stvaritev. Zato je bil vodilni motiv pri ustvarjanju FC-760, čim nižji proizvodni stroški ob najvišji možni kakovosti.

Prva stvar, ki po šestih letih razvoja pade v oči je, da gre za modularni kaliber, pri katerem je modul kronografa naslonjen na osnovni In House s tremi kazalci - FC 710. Namesto klasičnega column wheela, ki za izdelavo zahteva brušenje iz osnovnega materiala, ima FC 760 natisnjeno kolo v obliki zvezde, kar je bistveno ceneje. Zvezdasto kolo omogoča upravljanje kronografa, katerega modul je sestavljen iz samo 96 delov. Kronograf vključuje tudi navpično sklopko in enodelno kladivo za ponastavitev.
Najpomembnejši dejavnik je, da jim je tudi v takšni strukturi uspelo dodati funkcijo flyback, kjer se bo kronograf ponastavil in znova zagnal s pritiskom na potisno tipko na položaju 4, ne da bi bilo treba uporabiti postopek zaustavitve in ponastavitve. Ura poleg centralnega sekundnega kronografskega kazalca vsebuje mali sekundnik na poziciji 9, štoparico do 30 minut na poziciji 3 in tako imenovani pokazatelj datuma (date pointer) na poziciji 6.
Najmanj impresivna lastnost FC-760 je šibka zaloga moči, ki zaradi osnovnega mehanizma znaša 38 ur.

Frederique Constant je dekoracijo kalibra izvedel z veliko okusa. Osnovna plošča je obdelana s tehniko Perlage, medtem ko je pozlačen platiniran rotor zaključen z vzorcem ravnih spiral, ne manjkajo pa niti termično obarvani modri vijaki, ki v tem cenovnem razredu niso pogost spremljevalec.


Frederique Constant FC-760, 2017 – Vir: Ablogofwatch.com


Frederique Constant Flyback Crhonograph FC-760 2017 – Vir: Ablogofwatch.com

»Integrirani kronograf je sveti gral za proizvodnjo ur, saj je eden od zapletov, ki zahteva največ spretnosti za izdelavo v industrijskem obsegu. Kronograf temelji na kinematiki z verigo dejanj, pri čemer vsako določa in sproži naslednjega, vsako zaporedje pa je natančno sinhronizirano in prilagojeno. Tudi najmanjša nepopolnost ima posredni učinek, potuje po črti kot niz domin in moti celotno gibanje.« Tako se je glasilo sporočilo za javnost, ki jo je izdala manufaktura Parmigiani Fleuirer ob predstavitvi svojega prvega v celoti razvitega hišnega kronografa, leta 2016 ob predstavitvi modela Tonda Chronor Anniversaire, s katerim je obeležila dvajsetletnico obstoja.

Parmigiani je na glavno ploščo mehanizma PF361 stisnil skupaj kronograf, zaplet delčkov sekund (Rattraparante) in veliki datum. S tem je na tem ročnem navijaču s premerom 30,6 mm dosegel primerno višino 8,4 mm, ob upoštevanju dejstva, da gre za Split Second kronograf.

Ob Hi-Beat frekvenci 36.000 b/h (edini ob El Primeru in Blancpainu F385), tisto kar ga dela posebnega sta dve kolonski kolesi (column wheela) pri čem je eno namenjeno delovanju osnovnega kronografa, drugo pa za poganjanje Split Second komplikacije. Pri vsem tem je vkomponirana vertikalna sklopka kronografa. Nemirka ni pritrjena na eno samo konico ali balansni most, ampak se drži v položaju s prečnim mostom s točkami, s katerimi je most pritrjen na glavno ploščo. Z zavarovanjem nemirke z mostičkom, ki je pritrjen na dveh pritrdilnih točkah, je zato manj dovzetna za udarce, ter je bolj stabilna in robustna.

Še večjo specialiteto predstavlja finiš mehanizma. Vsi mostovi so vključno z glavno ploščo, glavnim mostom in rattrapante mostom (tistim na samem vrhu mehanizma), narejeni iz čistega zlata. Zanimiva je tudi oblika mostov, saj so široko odprti (da razkrijejo tehnične dele) in razkažejo koncentrične črte okoli ravnovesnega kolesa. Gre za izjemen dosežek, predvsem zato, ker se zlato oprime orodij, je mehko in se zlahka deformira, vse rezkalne stroje pa je treba popolnoma ponovno umeriti.

Glavna plošča je peskana in matirana, vrhovi mostičkov so krožno zrnjeni, koti so ročno posneti, kar kaže na izredno pozornost do najmanjših detajlov.


Parmigiani Fleurier PF361 2016 – Vir: Parmigiani.ch


Parmiginai Fleurier Tonda Chronor Anniversaire 2016 – Vir: Parmigiani.ch

Zaslišal se je klik ključa v pravkar zaklenjeni ključavnici in besede: »Nihče ne zapusti te sobe, dokler se ne dogovorimo o najpomembnejših možnostih in ne sprejmemo temeljnih odločitev za razvoj lastnega kronografskega mehanizma«. To so bile znane besede Francoisa-Henryja Bennahmiasa, namenjene svojim menedžerjem po prevzemu položaja vodje Audemars Pigueta, jeseni 2013. Takrat so kronografski mehanizmi brenda temeljili na Frederic Piguet 1185 in JLC 889 s kronografskim modulom Dubois-Depraz.

Pet let in pol kasneje, spomladi 2019, Audemars Piguet predstavi novo linijo Code 11.59 s prvim lastnim kronografskim mehanizmom AP4400.
Če smo od drugih dveh članov svete trojice, Pateka in Vacherona, dobili dodatno slaščico v obliki rattraparante, Audemars ostaja trdno na tleh saj je vse podredil kronometrični natančnosti in stabilnosti kalibra. Namesto balansa je nameščen prečni most za ravnotežje. Na vsaki strani je vijak za nastavitev ravnovesja. Veliko ravnotežno kolo s tremi stabilizatorji in 6 nastavljivimi utežmi ter z vztrajnostjo 12 mg na kvadratni centimeter zagotavlja največjo stabilnost pri delu.
AP4400 uporablja reverzerje z okroglimi ležaji za navijanje glavne vzmeti, medtem ko velika cev za shranjevanje energije zagotavlja odličnih 70 ur rezerve moči. Frekvenca kalibra je 4 Hz.

Ena od zanimvih lastnost konstrukcije je podobna rešitvi kot pri kalibrih Rolex 4130 in Breitling B01, kjer četrto kolo ni integrirano v navpični sklop sklopke, z namenom sproščanja prostora na sredini. Tako je pri AP 4400 po tehnologiji LIGA zasnovano drugo kolo z vzmetnimi zobmi, ki zaradi globokega vdiranja omogoča največjo stopnjo povezave in najmanjšo zračnost med kolesi.

Ta column wheel z vertikalno sklopko ima flyback zaplet, dokaj velik premer 32,0 mm in povprečno višino 6,8 mm.

Finiš gre vzporedno z ugledom Audemars Pigueta. Perlage je prisoten na obeh straneh mostov, torej tudi na tistem, ki se ne vidi skozi prozorno steklo pokrova ure. Osnovna plošča je satinirana s krožnimi in ravnimi spiralnimi vzorci, posnemanje robov je opravljeno ročno, na voljo pa je tudi kombinacija ročnega in strojnega (diamantnega) poliranja. Graviranje v zlatih odtenkih je narejeno ročno. Skeletni rotor je izdelan iz 22-karatnega zlata.


Audemars Piguet AP4400 2019 Vir: Monochromewatches.com


Audemars Piguet 11.59 Chrono AP4400 2019 – Vir: Nakedwatchmaker.com

Najtežji tradicionalni urarski zaplet je minutni repetitor. Poleg izjemnega talenta in strokovnega znanja, potrebuje urar v povprečju približno 20 let dela na ravni visokega urarstva, da pridobi veščino izdelave te mojstrovine. O kompleksnosti postopka priča podatek, da je v celotni švicarski industriji le 12 urarjev kos temu izzivu. Kar tretjino jih zaposluje Bulgari.

Kaj se zgodi, ko se znamka, ki združuje znanje nekdanjega Daniela Rotha in oblikovalski talent nekdanje znamke Gerald Genta, odloči za izdelavo kronografa?
Zgodi se kronograf z minutnim repetitorjem in za povrh še tourbillon. To je bilo letos, a mi se bomo raje ustavili pri prvem In House kronografu brenda – BVL 318 iz leta 2019.

Ko je bil aprila 2019 na Baselworldu promoviran prvi Octo Finissimo s tem mehanizmom, so udeleženci ostajali brez sape, predvsem zaradi fascinantno majhne višine ohišja (6,9 mm) ure. Naj vas spomnim, da je takšen rezultat izjemen dosežek že samo za avtomatski kronografski mehanizem, kaj šele za celotno uro. Takoj je bilo jasno, da imajo pred seboj najtanjši samonavijalni kronograf v urarski zgodovini.
BVL 381 je visok pičlih 3,30 mm. Deluje na frekvenci 28.800 b/h in zagotavlja zadostnih 55 ur rezerve moči, premer ohišja je kljub premeru mehanizma (37,2 mm), sprejemljivih 42,0 mm. Če temu dodamo podatek, da gre za column wheel konstrukcijo, izmerjena vrednost višine ohišja predstavlja prekoračitev meje mogočega.

Kako jim je to uspelo? Ker smo se do sedaj že dodobra spoznali s svetom kronografov, bodo odgovori povsem logični:

1. Zmanjševanje prostora v smeri zgoraj, pomeni povečanje prostora spodaj v širino
2. Periferni rotor s keramičnimi krogličnimi ležaji. Rotor je izdelan iz platine, ki dosega največjo trdnost
3. Vodoravna sklopka
4. Nihajni zobnik
5. Tradicionlani masivni mostovi – večja stabilnost

BVL 318 je predstavljal še enega v nizu Bulgarijevih zgodovinskih rekordov, ki se je začel leta 2014 z najtanjšim tourbillonom, nadaljeval z najtanjšim minutnim repetitorjem 2015, najtanjšo avtomatsko uro (5,15 mm) - 2016, najtanjšim tourbillonom v avtomatskem mehanizmu ( 2017) in najtanjšim večnim koledarjem leta 2021.
Leta 2020 so BVL 318 dodali še tourbillon in tako smo dobili najtanjši tourbillon kronograf v zgodovini z višino mehanizma le 3,5 mm.
Kot sem napisal na začetku, letos so predstavili tudi najtanjši kronograf s tourbillonom in minutnim repetitorjem - kaliber BVL 388 z neverjetnih 3,5 mm višine.


Bulgari BVL 318, 2019 – Vir: Revolutionwatch.com


Bulgari Octo Finissimo BVL 318 2019 – Vir: Revolutionwatch.com


Mogoče bo kdo v tem obsežnem pregledu pogrešal najbolj razvpito ime v ultra luksuznem razredu – Richard Mille.
Ne gre za osebno diskvalifikacijo, temveč za kriterij hišne produkcije kalibrov, ki je iz vsega napisanega tu in tam lahko diskutabilen, toda Richard Mille pade ven tudi iz še tako rahlo postavljenih pravil. Namreč, njegov prvi kronograf na avtomatsko navijanje RMAC1 iz leta 2007 je kompletno dobavil od studia Vaucher iz Fleuriera, ki je specializiran za izdelavo takšnih mehanizmov ožjemu spektru naročnikov.
Sploh prvi kronograf, ki ga je Richard Mille lansiral štiri leta prej, ročni navijač Calibre RM008-V1, Tourbillon Split Second pa je kompletna stvaritev smetane najtežjih komplikacij v urarstvu – studia Renaud & Papi. Dominic Renaud in Giulio Papi sta nekdanja urarja Audemars Pigueta, ki sta leta 1992 šla na svoje in odprla istoimenski studio. Ker sta bila ortodoksna zapriseženca najtežjim stvarem v urarstvu, zaslovita že s prvim izdelkom, ko za IWC kreirata legendarni model Grande Complication (referenca 3770). Takoj za tem pričneta z izdelavo minutnih repetitorjev, prav tako za IWC in Jaeger-LeCoultre, ter Grande Sonnerie za nekoč svojega Audemars Piguet.
Leta 1998 se Audemars Piguet znajde pred bankrotom. Pred likvidacijo se reši tako, da proda 40 % delež, ki ga je imel v Jaeger-LeColutru. Ta poteza povzroči, da JLC pristane v Richemont Grupaciji. Nekaj čez 300 milijonov CHF, ki jih je dobil od prodaje deleža, investira v razširitev proizvodnje kalibrov, ki jih je v času solastništva pridobil od JLC in za nakup studia Renaud & Papi. Tako sta slednja spet pristala na matičnem dvorišču. Vendar, sedaj imata neomejeno kreativno svobodo, o tem kakšna je stopnja kakovosti pa pričajo imena, ki so prišla iz njunega studia, kot že prej omenjena glavna kreatorka mehanizmov pri Cartieru, Carole Forestier – Kasapi, ter Robert Gruebel, Stephen Forsey, Andreas Strehler, Bart in Tim Gronefeld, Anthony de Haas in Peter Speake Marin - skoraj tretjina smetane modernega urarstva – neodvisnih urarjev pod okriljem zveze AHCI.

S tem zaključujem kronološki pregled nastanka najpomembnejših kronografskih mehanizmov v dosedanji zgodovini. Videli smo očitno razliko v dejavnosti urarskih subjektov v času pred in po kvarčni krizi.

Čeprav v prvem obdobju te delitve, lastna proizvodnja skoraj ni obstajala in je največji delež temeljil na proizvajalcih generičnih mehanizmov, je zanimivo dejstvo, da tudi med njimi večji del nikoli ni ubral težje poti ponudbe, ampak je ostal v varni sferi klasicistov s tremi ali štirimi strunami na kitari. Tako bomo zaman iskali uro s kronografom, ki jo poganja mehanizem enega od velikih imen generikov, kot so: A. Schild (Adolph Schild), Unitas, Peseux, FHF (Fabrique D'Horlogerie De Fontianemelon), FEF (Fabrique D'Ebauches Fleurier), Cortebert, Felsa, Aurora Villeret, Buren, Lanco, Sonceboz, Phenix, Durowe, PUW, Bifora, LIP in France Ebauches.
To tudi pomeni, da je bila scena kronografskih ur pred kvarčno krizo veliko bolj homogena kot danes, saj so bili sestavljalci odvisni od majhnega števila proizvajalcev, katerih ponudba je narekovala njihov dizajn, zato so si ure iz tistega časa zelo podobne. Največja imena so se takšnemu položaju izognila s precejšnjimi individualnimi predelavami, ki so se odražale tudi v kakovosti končnega izdelka.

Nasprotno pa je sodobna kronografska scena zrcalna slika preteklosti. Diferenciacija trga in hiter napredek tehnologije izdelave sta pripeljala do tega, da je lastna proizvodnja urarjev veliko širša, številčnejša in bolj raznolika kot kadarkoli prej.
Posledično je danes tudi cenovna raznolikost večja. To ne velja samo za kronografe ampak za kompletno urarsko dejavnost. Tukaj posebej izstopa mehanska veja urarstva, za katero lahko mirno napišem, da največja večina izdelkov te panoge v današnjih časih predstavlja luksuzno blago. Ne glede na to ali govorimo o uri, ki stane 1.000 € ali 100.000 €.
Ena od temeljnih definicij luksuznega blaga je, da se ne kupuje zaradi primarne potrebe. In mehanska ura je ravno to – daleč od osnovne nujnosti. Mehanska ura je luksuzna ura. Kaj pa definira luksuzno uro? Nalijmo si čistega vina in si priznajmo, da je to tisto, ko občutek imeti določeno uro ali uro določenega proizvajalca presega njeno dejansko uporabno vrednost. Ko občutek razkošja nadvlada dejansko funkcionalnost. Če navedeno postavim pod skupni imenovalec, lahko vse skupaj strnem v eno samo besedo: Prestiž.
To je beseda, ki marsikomu ni najbolj po volji, vendar v urarstvu brez nje ne gre in za njo stojijo neizpodbitna dejstva. Pa poglejmo zakaj so nekatere mehanske ure manj, nekatere pa bolj drage.

Kaj določa status posameznega horološkega subjekta?

Na prvem mestu sta zagotovo znanje in inovativnost, ki vodita v doprinos urarski dejavnosti in neposredni vpliv na njo, hkrati pa predstavljata temelj izgradnje tradicije. Ob vsem tem pa ne smemo zanemariti še ene izjemne pomembne lastnosti - izvirnosti.

Prvi kriterij, ki ga moramo upoštevati je, ali gre za proizvajalca ur (Fabricant) ali za sestavljalca ur (Assemblier). To prvo merilo se nanaša na tisto, kar predstavlja srce in možgane ure – mehanizem. Zato je lastnost subjekta, ali ima sposobnost in znanje samostojne izdelave mehanizma, najpomembnejši in odločilni dejavnik, ki ga opredeljuje na urarski sceni. Proizvajalec je urarski subjekt, ki načrtuje, razvija, izdeluje in vgrajuje mehanizme v svoje ure, sestavljalec pa je urarski subjekt, ki od drugih kupi ebauche ali že sestavljene mehanizme in jih vgradi v ure z lastnim imenom. Za proizvajalce ni značilna samo izdelava sestavnih delov mehanizmov, temveč tudi izdelava vseh orodij, ki so potrebna za izdelavo komponent in njihovo sestavljanje v mehanizem. Vsak mehanizem je specifičen in zahteva določeno orodje.

Ne smemo se ustaviti na tej točki. Med proizvajalci in sestavljalci so razlike tako v kvaliteti kot v načinu delovanja, zato so urarski udeleženci razvrščeni v različne kakovostne in cenovne razrede.

Proizvodnja ur je sestavljena iz naslednjih faz:
T0 – Dizajn (arhitektura), razvoj mehanizma ter Izdelava komponent za mehanizem
T1 - Sestavljanje komponent v mehanizem
T2 - vgradnja mehanizma v ohišje, namestitev številčnice in postavitev kazalcev nanjo
T3 - Namestitev zapestnice
T4 - Graviranje, končna obdelava, dokumentiranje

Proizvajalci sami izvajajo vseh 5 faz, sestavljalci pa v nekaterih in izjemno redkih primerih začnejo s fazo T1, v 99% primerov pa jih najdemo v fazah od T2 do T4.

Faze T0 - T4 so eden od ključnih dejavnikov za razlikovanje urarskih akterjev med seboj. A to še ni vse. Med seboj se razlikujejo tudi po tem, ali sami izdelujejo ohišja, številčnice in zapestnice. Ostali elementi ure (umetni rubini za mehanizme, kazalci, steklo, tesnila) tukaj ne izpostavljam, ker ni proizvajalca, ki bi vse izdeloval sam (najbližji temu je Cartier).
Zato se proizvajalec, ki izdeluje več kot 90 % komponent za mehanizem, mehanizme, ohišja, številčnice in zapestnice, lahko pohvali z laskavim nazivom vertikalno integriranega proizvajalca, kot so:
Patek Philippe, Vacheron Constantin, Audemars Piguet, Bulgari, JLC, Rolex, Girard Perregaux, Grand Seiko, Cartier, Piaget, Franck Muller, Montblanc, Chopard, Tag Heuer, Nomos, Maurice Lacroix, Hublot (samo ohišja iz keramike, jeklena ohišja mu dobavlja Tag Heuer),

Urarji, ki sami proizvajajo mehanizme in številčnice: A. Lange & Sohne, Breguet, Blancpain, Bovet, Ulysse Nardin

Urarja, ki sama proizvajata mehanizme in ohišja, ne pa številčnic: IWC in Zenith

Če kdo med naštetimi pogreša imena kot so Omega, Breitling, Panerai. Sami izdelujejo samo mehanizme, ostalo je outsource. Pri Omegi in Paneraiu dobavitelji številčnic, zapestnic in ohišij prihajajo iz matičnih grupacij, medtem ko je samo vprašanje let ali celo mesecev, kdaj bo Breitling postal lastnik dolgoletnih partnerjev za izdelavo ohišij (Porrentruy), zapestnic (La Locle) in številčnic (La Chaux de Fonds).

Ampak, vedno obstaja še en ampak. Tudi vse našteto ni dovolj za popolno razlikovanje urarskih subjektov. Z dodatnim "ampak" ne mislim na težavnost določenih zapletov. Ta dejavnik pri primerjavi ni odločilen moment, ker gre za izrazito stopnjo specializacije (npr. vesoljske specialitete Kristianna Van Der Klauuwa ni mogoče postaviti pred minutne repetitorje Pateka ali Gyrotourbillona JLC). Ta dodatni dejavnik predstavlja način izdelave, ki vsebuje ključna dejstva s katerimi se sklene krog in posameznemu proizvajalcu dodelijo glavno, stransko ali obrobno vlogo na urarski sceni. Metoda izdelave se nanaša na sposobnost, znanje in pripravljenost za finiširanje mehanizma, to je tisto, kar razlikuje razred Haute Horlogerie (Bevelling, Black & Mirror Polishing) od razreda Luxury (Perlage, Shot Blasting, Diamond Polishing, Rhodim Plating, Colimaconnage), ter srednjega ali vstopnega razreda (Geneva Stripes).

Vsekakor ne smemo prezreti, še enega zelo pomembnega dejavnika - letni obseg proizvodnje in število zaposlenih. Gre za zelo malo izpostavljen faktor, saj ga tudi neposredni udeleženci ne želijo poudarjati (razen A. Lange & Sohne), a verjemite, da bolj pozorni spremljevalci lahko že na podlagi teh dveh kriterijev ugotovijo, za kakšen proizvodni oziroma montažni režim gre in s tem pravilno presodijo način delovanja posamičnega subjekta.
Tako imamo v najvišjem kakovostnem razredu, kjer je prisotnost ročne končne obdelave postala že posebna urarska disciplina, izjemno majhen obseg produkcije in visoko število zaposlenih. Ekstrem predstavlja A. Lange & Sohne, ki ga je vsaj po tem kriteriju nemogoče uvrstiti v industrijo, saj 650 zaposlenih na letnem nivoju izdela samo 6000 ur.
Nekoliko bolj industriji primerna slika prihaja iz članov svete trojice: Patek Philippe s 1200 zaposlenimi v enem letu izdela okoli 60.000 ur. Od tega je 8000 kvarčnih, kar nekoliko popači sliko, saj je tehnologija kvarca povsem avtomatiziranaina in je prisotnost človeka skoraj ničelna. Letni obseg produkcije Audemars Pigueta je 45.000 kosov, zaposlenih pa je 2.000 ljudi, pri Vacheron Constantinu z 900 zaposlenimi proizvedejo 26.000 ur v enem letu. Podobno je tudi pri Glashutte Original (750 zaposlenih / 15.000 ur letno), Breguetu (1000 zaposlenih / 35.000 ur letno), Blancpainu (800 zaposlenih / 30.000 ur letno), Girard Perregauxu (250 zaposlenih / 14.000 ur letno). Medtem ko legendarni Jaeger-Le Coultre v svojem entry in srednjem cenovnem razredu opravlja industrijski finiš, kar se pozna na številkah, saj podjetje s 1.200 zaposlenimi na letnem nivoju proizvede 100.000 ur.

V segmentu, kjer je v največjem delu prisoten industrijski finiš so številke že precej višje. IWC zaposluje 750 ljudi in letno proizvede 120.000 ur, Zenith z 250 zaposlenimi izdela 25.000 ur, Panerai, ki konkretno uporablja tudi generične mehanizme in je v določenem področju assemblier z 280 zaposlenimi izdela 60.000 ur.
Ko smo že pri generičnih mehanizmih in sestavljanju ur, številke še bolj letijo v nebo. Breitling ne prodaja samo ure z In House kronografskim kalibrom B01 ampak uporablja tudi kalibre, kot so ETA 7750, ETA 7753, ETA 2824-2, ETA 2892-A2, ETA 2834-2, Kenisijev oziroma Tudor 3-hander, ki ga imenuje Breitling B20, zato je polovica produkcije sestavljenih ur. To pomeni, da podjetje s 450 zaposlenimi letno producira 180.000 ur.
Ko nimamo In House produkcije ampak samo sestavljanje, odličen assemblier kot je Longines s 1300 zaposlenimi na leto sestavi kar 1,5 milijona ur, pri čem 20 % predstavljajo kvarčne ure. Takoj, ko v recepturo primešamo lastno produkcijo In House kronografskega mehanizma (TH 02), kljub relativno visokemu procentu kvarca (25 %), pa se razmerje zmanjša, saj Tag Heuer s 1000 zaposlenimi na letnem nivoju izdela okoli 600.000 ur. V primeru, ko kvarc predstavlja večino ponudbe in je celotna ura rezultat sestavljanja, pa imamo Swiss Made skrajnost, ko Tissot s 3000 zaposlenimi na letnem nivoju ponudi 4 milijone ur.

Kaj šele poreči na Seiko? Korporacija ima 12.000 zaposlenih, vendar jih v urarstvu delo združuje le dobra polovica. In teh 6400 junakov na letnem nivoju proizvede okoli 180 milijonov kvarčnih mehanizmov in 15 milijonov kvarčnih ur, 3 milijone mehaničnih kalibrov in 2 milijona mehanskih ur. Seiko je bil in ostal sinonim za štancanje, kar se vidi v specifikacijah mehanizmov. Seveda je tukaj Grand Seiko izvzet, saj gre za povsem drugo zgodbo. Ocena je, da je v proizvodnjo 35.000 kvarčnih, spring drive in mehanskih ur na letnem nivoju udeleženo okoli 600 ljudi, vključujoč tudi tistih 20 v produkciji linije Credor.

Omega je nepopisan list, saj ni možno dobiti uradnih podatkov, razen letnega obsega produkcije, ki znaša okoli 600.000 ur. Ker nima lastne produkcije ohišij, številčnic in zapestnic ampak se poslužuje s specialisti znotraj Swatch Grupacije, ocena je da na produkciji kalibrov in sestavljanju ur udeleženih okoli 2.500 zaposlenih.

Rolex je posebna zgodba. Medtem, ko je s strani laične javnosti nenehna tarča obtožb, da namerno zavira proizvodnjo in s tem manevrom povečuje marketinški psihološki efekt, ki se odraža v nenehnem umetnem hype-u in nepreglednim čakalnim listam, ga strokovna stran oziroma neposredni urarski akterji obtožujejo ravno nasprotno – da preveč proizvaja. Pri tem prednjači Thierry Stern, alfa in omega Patek Philippa, ki redko kdaj v javnosti pozabi omeniti Rolex v tem negativnem kontekstu. V bistvu mu niti ne moremo oporekati. Obseg letne produkcije med 750.000 in 800.000 urami je resnično gromozanski ali če prevedemo, to je 25 % več kot največji konkurent Omega, 4,5 krat več kot Breitling, 5,5 krat več kot IWC, 12 krat več kot Panerai, 7,5 krat več kot Jaeger-LeCoultre in 30 krat več kot Zenith.
Rolex kot proizvajalec izključno mehanskih ur v enem letu proizvede enkrat več, kot celoten ultraluksuzni razred, ki ga sestavljajo A. Lange & Sohne, Patek Philippe, Vacheron Constantin, Audemars Piguet, Breguet, Blancpain, Ulysse Nardin, Bulgari, Hublot, Harry Winston, Jacquet Droz, H. Moser & Cie, Glashutte Original, Girard Perregaux. Lahko prištejemo še Cartierovih 70.000 mehanskih ur letno in celotno druščino neodvisnih (AHCI) urarjev pa ne bomo prišli do polovice Rolexove letne produkcije. Toda Rolex zaposluje skoraj enako ljudi kot urarska polovica Seika. Samo v proizvodnji in sestavljanju mehanizmov v Bielu vsak dan na delo prihaja 2.200 ljudi oziroma 9 krat več kot v kompletnem Zenithu, 1 krat več kot v kompletnem Pateku, 5 krat več kot v kompletnem Breitlingu in 3 več kot v kompletnem IWC. Samo na izdelavi Parachrom spirale delo opravlja 120 ljudi, medtem ko se na sestavljanju Rolexovih treh najbolj kompleksnih kalibrov za Daytono, Yacht Master in Sky Dweller vsakodnevno rotira 15 ekip sestavljenih iz 8 urarjev – skupaj 120 strokovnjakov. Ali se še komu zdi, da Rolex zavira proizvodnjo? Ne pozabimo, da govorimo o visokem urarstvu in ne o proizvodnji betona, kjer lahko z nekaj dodatnimi šajtrgami mivke in litrov vode rešimo problem. Tukaj ne gre za to, da lahko pokličeš na študentski servis in potem pošlješ nekaj več Dayton Malalanu.
Ne trdim, da znotraj obsega produkcije ne obstaja neka vrste manipulacije, ko se namenoma zmanjša proizvodnja modelov na jeklu in poveča tista z dragimi kovinami. Rolex je edini proizvajalec, ki ima lastno zakladnico in ko je Slovenija še imela zlate rezerve, jih je Rolexova zakladnica vsebovala še več. Proizvodnja se lahko usmerja na podlagi cene zlata na svetovnem trgu in zaloge oziroma ekonomičnosti razpolaganja s to kovino. Ob vsem tem je Rolex daleč najbolj globalni urarski brend in v tem smislu je večina tržišč takšnih, kjer se ura kupuje samo če je ohišje in zapestnica iz plemenite kovine. In če se znova vrnem na gospoda Sterna? Nisem zasledil pretirano število izstreljenih strupenih puščic proti njemu, ko je javno naznanil, da ukinja Nautilus na jeklu in da ne bo nikoli dovolil, da ta model postane največji faktor prepoznavnosti Pateka.

Na koncu, poučen iz lastnih izkušenj bi rad nasprotnikom Rolexa vnaprej vzel še nekaj vetra iz jader z nekaj protiargumenti na še eno obtožbo, ki jo zelo radi uporabljajo, in sicer, da Rolex zadnjih 60-70 let ni ponudil nič posebnega, ter da je njihov najbolj prodajan model Submariner, praktično enakega dizajna kot na začetku, ter da ne počne nič drugega, kot živi na stari slavi.
Res je, Sub je že od leta 1954 enak. Cartier Tank je že 111 let enak, Cartier Santos je že 104 leta enak, JLC Riverso je že 91 let enak, Patek Philippe Calatrava je že 90 let enaka, Breitling Navitimer je že 70 let enak, Breguet Type XX je že 68 let enak, tudi Blancpain Fifty Fathoms je že 68 let enak, Omega Speedmaster Professional je že 65 let enak, Seiko 5 je že 59 let enak, Patek Philippe Elipse je že 54 let enak, Zenith Chronomaster je že 53 let enak, prav tako Tag Heuer Monaco, Audemars Piguet Royal Oak je že 50 let enak, Patek Phillipe Nautilus je že 47 let enak….
Urarske ikone se pač ne menjajo. God bless them all.