Za tiste, ki so oboroženi s potrpežljivostjo, vztrajnostjo in nezlomljivo voljo do branja

I. DEL

Pravijo, da je ljubezen širok spekter čustev, občutkov, odnosov in duševnih stanj, ki lahko segajo od naklonjenosti do popolnega zadovoljstva. Je rezultat močne osebne navezanosti in izjemne privlačnosti do določene sfere. Če se navedeno nanaša na moj prosti čas, potem je ravno urarstvo nosilec te globoke in neskončne navezanosti.
Toda, kaj je ljubezen brez strasti. To stanje duha, ki je opredeljeno kot močno ali zelo močno čustvo do osebe ali stvari, izjemna navdušenost in neizmerna želja. Drži. Horologija je moja ljubezen, strast pa predstavljajo mehanski kronografi.

Zakaj?

1. Zaradi kompleksnosti razvoja in proizvodnje – zahtevajo izjemno znanje. Lažje je narediti več klasičnih mehanizmov s tremi kazalci s pogostimi komplikacijami, kot pa en preprost kronograf
2. Zaradi dolžine časovnega obdobja in visokih stroškov razvoja projektiranja teh kalibrov, ki se merijo v letih in milijonih €
3. Zaradi najbolj delikatnega dejavnika: tveganja. Takšno uro je potrebno prodati. Ne samo prodati ampak prodajati in s tem ne le povrniti vložek, temveč omogočiti ustvarjanje dobička. Tržna cena kronografa je vsaj enkrat višja od cene povprečne ure s tremi kazalci.
4. Ni vse v ljubezni – nekaj je tudi v videzu.

Že vidim, da na moj naslov prihaja kup vprašanj – kaj pa praktična uporabnost teh ur? Zakaj bi porabili toliko denarja za nekaj, kar ne predstavlja resnične potrebe po uporabi? Ne boste verjeli, kaj vse na taki uri lahko merimo s štoparico in koliko koristnih in zabavnih informacij lahko ponudi. Zagotovo boste dobili veliko več od start / stop pusherjev kronografa, kot pa od vrtenja lunete na 300 metrskem vodoodpornem diverju, medtem ko nestrpno čakate na konec poslovnega sestanka ali na glas zamorjene medicinske sestre, ki vas kliče v ordinacijo. Konec koncev, tisti, ki kupuje luksuzne ure zaradi njihove praktične uporabnosti – ta se resnično ne spozna na zadevo.

Kaj mora povprečen potrošnik vedeti o tovrstnih časovnikih in zapisovalnikih časa, ne da bi se preveč spuščal v njihov tehnično-tehnološki vidik? Tema je seveda posvečena klasičnim, kakovostnim Pallet Lever kronografom, neprimerljivo nižji razred Pin Lever, torej Roskopf ali tako imenovane šifterice (Ebauches Bettlach, Baumgartner, Rego, Ronda…) pa tu puščam ob strani.

Splošna delitev kronografskih mehanizmov temelji na naslednjih osnovnih kriterijih:

1. Glede na to ali so sestavni ali ločeni del celotnega mehanizma:
a. Integrirani
b. Modularni

2. Glede na to, kako prenašajo energijo od glavne vzmeti do mehanizma kronografa:
a. Column Wheel
b. Cam

Pri integriranim mehanizmu je kronografska komplikacija vgrajena v glavni mehanizem. Gre za izviren in veliko bolj zapleten način izdelave celotnega mehanizma. Ker pa deluje kot celota, je integrirani kaliber kronografa lažje vzdrževati.
Pri modularnem mehanizmu je kronograf ločena komponenta, ki je pritrjena na vrh osnovnega mehanizma. Na ta način so dosegli bistveno cenejše proizvodne stroške in večjo dobičkonosnost, vendar je zaradi tega njihovo vzdrževanje bistveno dražje in hkrati predstavlja nočno moro za številne urarje. Danes najbolj znana predstavnika modularnega tipa kronografskih mehanizmov sta ETA 2894 in Seiko 8R48, oziroma Seiko NE88, kot se glasi njegovo komercialno ime za prodajo urarskim subjektom izven korporacije.

Pri integriranem kronografu so običajni urni kazalci, ki merijo in prikazujejo čas, popolnoma neodvisni od koles kronografa, saj so pritrjeni na kolesa, ki jih neposredno poganja glavni mehanizem. Najpreprosteje povedano, kronograf te vrste deluje preko lastnih, posebnih koles.

Nasprotno, pri modulu kazalci, ki merijo in prikazujejo čas ter funkcija merjenja in prikaza izmerjenega časa kronografa gredo skozi prestavo sekundnega kazalca, ki je pritrjena preko dodatnih kolesc v modulu. Zato ob zagonu kronografa z modularno različico sekundni kazalec na uri zavibrira. Pomembno je tudi, da pri modulu zapisovalnik minut na kronografu nima lastne vzmeti za kratkospojnik, zato minutni kazalec na kronografu deluje neprekinjeno (drsi), medtem ko se na integriranem kronografu sekundno kolesce obrača pri štetju minut. To kolesce po vsakih 60 sekundah premakne kazalec minut za en korak naprej.

Drugi, zgoraj omenjeni kriterij v splošni delitvi je strukturni in sicer: Column Wheel vs. Cam
Ker ima večina današnjih ur prozoren pokrov ohišja, je vrsto kronografa Column Wheel zelo enostavno prepoznati. Gibljivo kolo ima značilno zobato obliko glave šahovske figure trdnjave, medtem ko je Cam sestavljen iz niza ukrivljenih kovinskih palic, vzvodov in ročic. Oba imata podobno število sestavnih delov, razlika pa je v tem, da proizvodnja Cama stane veliko manj, ker ni potrebe po tem, da so tolerance komponent tako izjemno natančne kot pri Column Wheel-u.

Ko pri Column Wheel-u pritisnemo na Start pusher, z enim klikom ali ciklom premaknemo ročico za krmiljenje stebričnega kolesca. Kladivo sklopke se premakne iz držala in se ujame z nihajočim zobnikom in kolescem kronografa, kar povzroči zagon kazalca. Ko pritisnemo na Stop pusher, se stebrično kolo zavrti v nasprotno smer in s tem ustavi mehanizem kronografa. Za popolno delovanje tega modela je potrebno doseči največje tolerance komponent. Danes je to mogoče doseči s sodobno strojno tehnologijo, medtem ko je v preteklosti zahtevalo veliko ročne obdelave.
Za Cam ali Lever kronograf je nekoč veljalo splošno mnenje, da gre za drugorazredno kakovost v primerjavi s Column Wheelom. Ob pogledu na delovanje kakšnega starejšega kalibra te vrste, najprej padejo v oči ostri, trikotni zobje, ki omogočajo učinkovito povezovanje obeh koles. Toda, medtem ko je eno kolo vedno v gibanju, tisto s katerim se povezuje, ni. Rezultat je nekoliko večja obraba zobnikov.

Opazna je še ena razlika med sistemoma Column Wheel in Cam. Pri prvem so gumbi kronografa precej mehkejši in občutno bolj odzivni na upravljanje kot pri Camu, kjer je za funkcije start, stop in reset potrebno malo več truda.

A to še ni vse. Poleg trših gumbov in značajno bolj opaznega občutka cenenosti, saj ga je za razliko od Column Wheel mogoče tiskati v velikih serijah, obstaja še ena manj pozitivna lastnost Cam mehanizmov, ki pa ni neposredno povezana z načinom njihove zgradbe in s tem na zmogljivost - skok v prazno sekundnega kazalca kronografa (tako imenovano jecljanje). Čeprav ne gre za neposredno vzročno-posledično povezavo, zgoraj omenjena anomalija (skok v prazno) je povezana s Cam kronografi le zato, ker jih velika večina uporablja vodoravno sklopko, ki vpliva na zaskočenje zob zobnikov, kar v tem primeru povzroči majhen preskok sekundnega kazalca kronografa ob aktiviranju štoparice.

Zakaj je temu tako?

Sklopke v mehanizmu delujejo podobno kot pri motorjih. Omogočajo prenos energije od mehanizma do kazalcev kronografa. V urah napajanje ali prekinitev energije poteka skozi vodoravno ali navpično sklopko.

Horizontalna sklopka ima tanjšo in mehansko preprostejšo strukturo kot vertikalna. Poudariti je treba, da gre za tradicionalen način, pri katerem se zobnik lahko prosto vrti in je povezan s središčem kronografa. Glavna težava horizontalne sklopke je, da se ob zagonu kronografa, zobje na zobnikih v delčku sekunde ne bodo lepo zaskočili, ampak se bodo zaleteli med seboj. To tako vpliva na sekundni kazalec kronografa, da zelo malo odstopi iz časa. Čeprav gre za skoraj nepomemben delček sekunde, ima izmerjeni čas tisto minimalno anomalijo v rezultatu. Druga težava horizontalne sklopke je nekoliko večja obraba zobnikov. Kljub temu bomo pri največjih imenih v urarstvu našli veliko primerkov kronografov z vodoravno sklopko. Glavna razloga sta njena tradicionalnost in večja estetska privlačnost v primerjavi z vertikalno strukturo. Najvišji luksuzni razred postavlja dekoracijo mehanizmov kot enega ključnih adutov, sama struktura horizontalne sklopke pa omogoča več manevrskega prostora za ta, vse pomembnejši segment ponudbe.
V primeru navpične sklopke bomo v sredini našli zobnik, celoten sklop pa je med seboj pritrjen s pomočjo podporne roke. Ko se kronograf zažene, se premakne celotna podporna roka, stikalo se odpre, kolesce kronografa se premakne v položaj in mehanizem kronografa začne teči. Na ta način so zobniki zvezno povezani, medsebojni spopadi so anulirani saj ni zob, ki bi se spoprijemali ali ločevali.

Kakor koli obračamo, najboljša struktura kronografskega mehanizma je sledeča:
1. Integriran
2. Column Wheel
3. Vertikalna sklopka

A naj se ponovno vrnem k tretji točki v uvodu teme, saj je ravno ta definirala zgodovinsko pot, prisotnost in današnji tržno/horološki status kronografskih ročnih ur.
Kot sem že omenil, če (ko) obstaja znanje in sposobnost za razvoj kronografa in če (ko) obstajajo velika finančna sredstva, ki bodo omogočila njegovo realizacijo, vse to ne bo dovolj za varno prihodnost modela in tudi brenda samega, če se ure s takšnimi mehanizmi ne prodajo v zadostnih količinah, da bi povrnile naložbo in ustvarile potreben prihodek. Obogatitev prodajnega portfelja s kronografi lastne izdelave je bilo za posameznega proizvajalca veliko tveganje. Pri tem moramo vedeti, da so se ročne ure v največjem delu prejšnjega stoletja kupovale izključno kot potreba za prikazovanje časa, funkcija kronografa v takšnem razumevanju pa ni upravičevala veliko večjega zneska, ki ga je bilo treba nameniti za uro te vrste. Prva širša uporaba ur s to komplikacijo je bila povezana z razvojem vojaške letalske industrije med obema svetovnima vojnama, ko so kronografi bili v veliko pomoč pilotom. Z razmahom civilnega čezatlantskega zračnega prometa takoj po Drugi svetovni vojni, predvsem pa z razvojem avto-moto športa v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja se je začela njihova množična uporaba, šele pred nekaj več kot tremi desetletji pa se je ta vrsta ure znašla tudi v poslovni sferi kot dress pripomoček.

Ljubitelji analitike bodo ob pregledu zgodovine ročnih ur presenečeni nad rezultati. Od konca Prve svetovne vojne, ko je povpraševanje po zapestnih urah začelo hitro naraščati (leto 1930 je bilo prvo leto, ko je švicarska industrija proizvedla več ročnih ur kot žepnih), pa vse do konca kvarčne krize, skoraj sedem desetletij pozneje, na 1 mehanski kronografski mehanizem prihaja več kot 100 klasičnih mehanizmov z dvema ali tremi kazalci. To razmerje se ne nanaša na število izdelanih in prodanih mehanizmov, ampak na razmerje pogostosti (prisotnosti) enega in drugega v celotni industriji. Razmerje v prodanih količinah je bistveno bolj prijaznejše do kronografskih mehanizmov, razlog pa je povsem preprost. Za večino brendov razvoj lastnih klasičnih kalibrov ni predstavljal nerešljivega problema, medtem ko so kronografske kalibre kupovali od specializiranih proizvajalcev, ki so si lahko privoščili vlaganje v znanje in povrnili ogromna sredstva za njihov razvoj, saj so te mehanizme prodajali dobesedno celotni industriji. Morda ne boste verjeli, medtem ko proizvajalce klasičnih In-House mehanizmov z dvema ali tremi kazalci v celotni panogi štejemo v stotine subjektov, število proizvajalcev, ki so v teh 70 let prejšnjega stoletja izdelovali kronografske mehanizme ne doseže številke 25.

Na tem kratkem seznamu ne boste našli velikih imen industrije, kot so Alpina, Baume & Mercier, Bulova, Buren, Certina, Cortebert, Corum, Cyma, Doxa, Ebel, Edox, Enicar, Epos, Favre Leuba, Fortis, Gallet, Glycine, Gruen, Hamilton, Helvetia, Lanco, Marvin, Mido, Nevada, Oris, Piaget, Rado, Revue Thommen, Roamer, Stowa, Tavannes, Timex, Tissot, Tudor, Vulcain, Waltham, Wittnauer, Wyler, Yema in Zodiac.
Vsi so v svoje ure vgrajevali generične kronografske mehanizme, ki so jih kupovali pri specializiranih proizvajalcih.

Ampak to je le polovica zgodbe. Kaj pa ikone urarstva, ki so še danes v vrhu? Ne, na tem seznamu ne boste našli takšnih posvečencev, kot so: Audemars Piguet, Blancpain, Breguet, Breitling, Cartier, Chopard, Girard Perregaux, IWC, Jaeger-LeCoultre, Omega, Patek Philippe, Rolex, (Tag) Heuer, Ulysse Nardin, Universal Geneve in Vacheron Constantin. Tudi oni so kupovali kronografske mehanizme največjih proizvajalcev, predvsem od Valjouxa, Lemanie, Venusa, Landerona, Martela, ETA, Eterne in Frederic Pigueta.
Pravzaprav so na seznamu od 23, poleg zgoraj omenjenih proizvajalcev generičnih kronografskih mehanizmov, samo 4 danes delujoča velika imena, ki so se samooskrbovala s tovrstnimi urnimi mehanizmi: Longines, Zenith, Seiko in Citizen. Pa še prva dva od naštetih, sta večji del obstoja posegala po generikih. Ko pa seštejemo število kalibrov, ki so jih izdelali ti štirje proizvajalci, ne bomo potrebovali vseh prstov obeh rok, da jih opredelimo. Tukaj bi še izpostavil, da Longines že pol stoletja deluje brez kakršnikoli lastnega mehanizma, kaj šele kronografa, Citizen pa ravno letos praznuje abrahama, odkar je lansiral prvi in obenem zadnji In House kronografski kaliber.

Ta tema bi bila nehvaležna, če se ne bi vsaj narahlo dotaknili ključnih kronografskih kalibrov, ki so najbolj zaznamovali usodo te vrste ur.

Konec 1. dela - se nadaljuje ( če bom znal pripeti slike

II. Del

Tako kot celotno zgodovino ročnih ur je tudi segment kronografov najbolje razdeliti na obdobje pred in po kvarčni krizi. Najprej bomo v kronološkem vrstnem redu opredelili najpomembnejše kalibre do te največje prelomnice v zgodovini ur.

Vračamo se v daljno leto 1916, ko je nastal kaliber Valjoux 23. Ta mehanizem se je ob rojstvu imenoval Caliber 23. Nastal je na strukturi dve leti starejšega kalibra 22 za žepne ure, ki so mu zmanjšali premer na 30,0 mm. Hkrati s kalibrom 23 je nastal tudi legendarni kaliber VZ (kasneje znan kot Valjoux VZ), ki je enak 23, le z drugačno zasnovo sklopke. Skupna jima je rekordna dolžina proizvodnje - od leta 1916 do 1974.
Do leta 1939 so jih izdelovali z enim pusherjem, nato pa v klasični postavitvi s potisnima gumboma na pozicijah 2 in 4. Največja značilnost teh kronografov sta dve podštevilčnici. Ena je mali sekundnik, drugi pa štoparica do 30 ali 45 minut. Znamk, ki so uporabljale ta dva kalibra, nima smisla naštevati, saj je seznam dolg kot zgodovina ročnih ur. Dovolj je omeniti sveto trojico (Patek, Audemars, Vacheron) in dodati JLC in Rolex. Za Patek, AP in VC velja, da so ga uporabljali z ogromnim deležem lastnih predelav, eno najodmevnejših pa je leta 1943 realiziral Mido v obliki kalibra Mido 1300. To je bil prvi kronograf v zgodovini s centralnim branjem (kronograf ni vseboval pomožnih številčnic).
Oba mehanizma sta izdelana s strukturo stebričnega kolesa (column wheel) in imata tradicionalno vodoravno sklopko. Višina kalibra je bila 5,82 mm, rezerva moči pa odličnih 48 ur. Skupna količina proizvedenih kalibrov v obdobju obstajanja znaša preko 126.000 kosov.


Valjoux 23 – Vir: Trovestar.com


Vacheron Constantin – Corne de Vache Valjoux 23 – Vir: Nakedwatchmaker.com

Minerva 13-20. Leta 1923 je prišel prvi In House legendarni kronografski mehanizem, ki je zaznamoval ta segment ur. Eden od pokazateljev odličnosti je tudi dolžina proizvodnje, ki se je ustavila šele leta 1974. Column Wheel, vodoravna sklopka, do leta 1940 monopusher, dve podštevilčnici s 30 ali 45 minutno štoparico. Minerva je mehanizem razvila v sodelovanju z Duboisom Deprazom, poleg vrhunske kakovosti ga je zaznamoval kot, pod katerim sta kronografska gumba (pusherja) postavljena glede na navijalno krono. Medtem ko standarden odklon znaša 30 stopinj, je bil Minervin opazno ostrejši pri 37 stopinjah.

Kaliber je reinkarniran leta 2006, ko ga je Minervin naslednik, proizvajalec Montblanc, proizvajal v manjših količinah na originalnih strojih. Pod oznakama 13-21 in 13-22 se ta kaliber še vedno proizvaja, toda na CNC strojih, kar pomeni bistveno manjše tolerance v primerjavi z izvirnim 13-20, zato medsebojna zamenljivost komponent ni mogoča.
Premer kalibra je bil 29,8 mm, višina 6,4 mm, po polnem navitju pa je deloval 46 ur.


Minerva 13-20 – Vir: Thewatchspotco.uk


Minerva 1335 Chronograph – Vir:Thewatchspotco.uk

Malo je znano, da je bila Omega prvi serijski proizvajalec ročnih kronografskih ur. Leta 1913 so mehanizem 19, ki je tiktakal v žepnih urah, transformirali v nekoliko manjšo velikost in tako dobili kronograf Omega kaliber 18. Število izdelanih ur je bilo majhno, najbolj znan lastnik tega kronografa pa je bil Thomas Edward Lawrence, bolje poznan kot Lawrence Arabski.

Vendar prvi pravi ročni Omega kronograf prihaja iz leta 1932 in je bil namenjen športnim dogodkom in pilotom. Poganjal ga je kaliber Omega 28.9 ali Lemania 13CH. Čudovit most v obliki črke V, stebričasto kolo (column wheel) z vodoravno sklopko in nemirka na standardnem položaju 6 v nasprotju z revidiranim žepnim kalibrom 18, kjer je ta komponenta nameščena na položaju 12.
Prva različica je bila monopusher, 4 leta kasneje mu je sledil duopusher. Mehanizem predstavlja prvi rezultat združitve Omege, Tissota in Lemanie v skupino SSIH, proizvajali pa so ga do leta 1943.


Lemania 13ch – Omega 28.9 - Vir: Ranfft.com


Omega 28.9 – Lemania 13CHR - Vir: Omegamuseum.com

Konec 2. dela (dovoljeno vstavljanje 6 slik) - se nadaljuje

Leta 1933 je Lemania razvila nov kaliber za Omego in ga poimenovala Lemania 15CH, oz. Omega 33.3. Krasil ga je most v obliki črke U. Imel je večji premer od predhodnika (33,38 mm), bil je tudi bolj natančen in robusten, s čimer je še dvignil ugled Omege v segmentu kronografov. Kaliber je predstavljal osnovo za najbolj znan mehanizem Lemanie – 27CHRO ali Omega 321.


Lemania 15CH – Omega 33.3 - Vir: Ranfft.com


Omega 33.3 – Lemania 15CH - Vir: Vintageportfolio.com

Leto 1933 predstavlja prelomnico v segmentu kronografov. Komaj 21-letni Willy Breitling na mehanizmu Landeron 13 opravi predelavo, ki je omogočila ponastavitev kronografa preko posebne krone, ki jo je postavil na pozicijo 4. Do takrat je vračanje kazalca v začetni položaj po izmerjenem času oziroma po uporabi potisnega gumba (pusherja) Start-Stop na poziciji 2, potekalo preko glavne krone. S tem je močno poenostavil in pospešil uporabo štoparice na ročni uri ter postavil sistem, ki je v uporabi še danes.


Landeron 13 1933 – Vir: Urdelar.se


Breitling Double Pusher 1933 Propagandni oglas – Vir: Breitling.com

1934 - Manj kot leto dni po Breitlingovem revolucionarnem prvencu, zahvaljujoč kalibru Universal 281, na trg pride model Compur, druga ura v zgodovini z dvema potisnima gumboma na položajih 2 in 4. Mehanizem je za Universal (kasneje Universal Geneve) razvil njegov stalni dobavitelj, podjetje Martel, prav tako iz vasi Les Ponts de Martel v neposredni bližini La Locle-a. Kaliber 281 je bil Column Wheel z vodoravno sklopko, in s času primerno standardno frekvenco 2,5 Hz. Zaznamovala ga je majhna višina s 4,58 mm, proizvajali so ga do leta 1965. Stalni odjemalci tega mehanizma postanejo Jaeger-LeCoultre, Zenith, Girard Perregaux in Movado.


Universal 281 1934 – Vir: Classicwatch.com


Universal Geneve Compur – Vir: Catawiki.com

1935 – Pierce 130/134 – še eno ključno leto za mehanske kronografe. Leon Levy, ustanovitelj in lastnik podjetja Pierce ustvari za tisti čas, milo rečeno, zelo nenavaden kronograf. V prizadevanju da bi bil čim bolj dostopen je znižal proizvodne stroške s strukturnim zmanjšanjem tradicionalne postavitve komponent mehanizma. Leta 1935 je zasnoval kaliber Pierce 134 in leto kasneje Pierce 130. Oba sta bila mono potiskalnika, column wheel s 6 stebri, od leta 1940 pa sta prišla z dvema potisnima gumboma in standardnimi 9 stebrički.
Kaliber 130 ni imel velikega medeninastega kolesa, ki je bilo pritrjeno na gred števca minut, 134 pa je imel tako imenovani poltrenutni števec minut, ki je napredoval enkrat na minuto.
130 je imel neprekinjen števec minut, ki je vstavljen neposredno v glavno vzmet. Najpomembneje je, da sta bila prvič v zgodovini urarstva oba mehanizma opremljena z navpično sklopko. To je vplivalo na njuno višino, ki je dosegla 7,0 mm. Želja po maksimalni redukciji proizvodnih stroškov je Levija pripeljala do tega, da je namestil gumijasto podložko sklopke. Med dolgotrajno uporabo kronografov se je gumijasti material obrabil, dostopnost delov je postajala vse težja in tako so ti mehanizmi postali najbolj nezaželeni za urarje, ki so pričeli množično zavračati njihovo servisiranje.
Značilnost ur s temi mehanizmi je bila navpična postavitev podštevilčnic na pozicijah 12 in 6, kar je predstavljalo revolucionarno oblikovalsko potezo. Ure so hitro postale zelo priljubljene. Za uradnega časomerlica jih prevzame znamka Transcaribbean Airline, od leta 1940 pa jih Britansko kraljevo letalstvo vključuje v redno dobavo svojih enot.
Proizvodnja kalibrov Pierce 134 in 130 je trajala do leta 1960.


Pierce 134 – Vir: Hobart Town Antique Jewellery


Pierce 134 Chronograph - Vir: Hobart Town Antique Jewellery

Leta 1936 smo dobili prvi kronograf v zgodovini s tremi podštevilčnicami. Šlo je za kaliber 285, ki ga je za Universal zasnoval, oblikoval in izdelal Martel. Ta položaj subdialov postane nosilec imena Compax. Gre za column wheel strukturo s tradicionalno horizontalno sklopko in standardno frekvenco 18.000 poloscilacij v eni uri.
Premer kalibra je bil 31,7 mm, višina pa 6,05 mm. Tako kot pri prejšnji prodajni uspešnici z dvema številčnicama (Compur), tudi pri Compaxu ob matičnem Universalu, drugi največji uporabnik postane Zenith. Šlo je tako daleč, da sta Universal in Zenith skupaj oglaševala te ure tako, da sta v časopisnih oglasih ali na plakatih omenjala obe znamki hkrati.


Universal Geneve 285 - Vir: Ebay.com


Universal Geneve Compax Cal. 285 1936 – Vir:Ebay.com

Istega leta (1936), svet ur postane bogatejši za še eno legendo. Prihaja iz podjetja Longines, ki je že leta 1913 kot prvo v zgodovini ponudilo ročno uro s kronografom (kaliber 13.33Z).
Longines tudi tokrat ni razočaral. Urarstvo dobi prvo ročno uro s funkcijo Flyback. To je omogočil In House mehanizem Longines 13-ZN. Pri standardnih kronografih ima kladivce za ponastavitev zobcev zatič, ki je blokiran s stebrički kolona in tako preprečuje nenameren reset kronografa med delovanjem. Zato je kladivo za ponastavitev možno spustiti šele, ko je kronograf ustavljen in je kolo rahlo obrnjeno, toliko, da se ustvari odprtina. Flyback omogoča ponastavitev med delovanjem kronografa. Glava kladiva nima zob, sklopka se sprosti tako, da jo v trenutku pritiska na pusher Reset potisne stran od kolesca kronografa in jo nato ponovno vklopi. To omogoča merjenje vmesnih časov.

Mehanizem 13-ZN je poganjal ure, ki so bile v istem cenovnem razredu kot Universal Geneve, torej najvišjem. Cena Longines kronografa je leta 1940 znašala 125 USD. Vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil Longines kot uradni časomerilec na številnih svetovnih spektaklih popolnoma osredotočen na letalstvo in šport. O tem pričata dejstvi, da podjetje vse do leta 1960 ni izdelalo uro z zapletom Moonphase in da je kot pripadnik takratnega luksuznega razreda šele zadnje uvrstilo potapljaške ure v svoj proizvodni program.

13-ZN je bil Column Wheel z vodoravno sklopko, proizvajali so ga do leta 1947. Nato so predstavili kaliber Longines 30CH, ki je prinesel novo strukturo. Medtem ko je bila pri 13-ZN nemirka postavljena na pozicijo 6, pri novem 30CH je locirana na položaju 12. Posledično je prišlo do drugačne postavitve mostov, kolesc in vzvodov, kar je pri enakem premeru (29,8 mm) vplivalo na različno višino, ki pri 13ZN znaša 6,05 mm, medtem ko je 30CH nekoliko višji s 6,20 mm.
Obstaja veliko nejasnosti, zakaj je Longines opustil 13-ZN in prešel na proizvodnjo novega kalibra. Edini odgovor je znižanje proizvodnih stroškov, čemur je povsem ustrezala bolj prilagojena struktura za množično proizvodnjo. 30CH so izdelovali do leta 1971 in je bil zadnji kronografski kaliber Longinesa. Čeprav je opravičil razlog obstoja, ni ponovil slave predhodnika, o čemer priča dejstvo, da je najkakovostnejši sodobni kronograf, A. Lange & Sohne Datograph nastal pod velikim vplivom Longines 13-ZN Flyback-a.


Longines 13.ZN 1936 – Vir: Woundforlife.com


Longines 13.ZN Flyback – 1936 – Vir: Mimandcrocket.com

Longines 30CH - 1947


Longines 5967 30CH - 1947 – Vir: Mimandcrocket.com

Leto 1936 se še ni končalo, v urarstvu pa prihaja nov mejnik v obliki Prvega v zgodovini. Landeron 47 je prvi kronografski mehanizem s Cam strukturo. Le nekaj mesecev kasneje prihaja njegova nadgradnja, kaliber Landeron 48.
Gre za enega najbolj priljubljenih mehanizmov v zgodovini segmenta kronografov. Izdelovali so ga do leta 1973, poganjal pa je več kot 4 milijone ur. Razlog za tolikšno priljubljenost se skriva v kombinaciji kakovosti in cenovne dostopnosti ter v univerzalnih dimenzijah (31,0 mm x 6,2 mm).

Že v uvodu teme sem omenil, da je izdelava Cam-izpeljanih kronografov preprostejša, ne zahteva maksimalne tolerance komponent, kar omogoča izdelavo večjih serij in s tem bistveno nižje stroške na enoto izdelka. Ko je leta 1954 mali urar iz Ženeve, podjetje Dreffa, eno od svojih kronografskih ur podpisal s Chronographe Suisse in ga poslal na trg po sprejemljivi ceni, nihče ni mogel slutiti, kaj se bo zgodilo 10 let kasneje.
Tej potezi so počasi sledili tudi drugi manjši sestavljalci, ki so vedno bolj vključevali Landeronove kalibre v asortima. V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do močnega porasta švicarskega zimskega turizma. Obiskovalci z vsega sveta so množično prihajali na zimske počitnice v Alpe in za spomin kupovali sir, čokolado, ter ob tedanjem modnem hitu – volnenih pulijih, seveda tudi švicarske ure. Zahvaljujoč tem malim sestavljavcem je industrija imela odgovor na ogromen val povpraševanja. Večina jih je mehanizme in številčnice vgrajevala v manj kakovostna, tako imenovana školjka ohišja, turisti pa so s seboj odnesli solidne in poceni ure, ki jih je z omenjenim imenom Chronographe Suisse, podpisovalo več kot 500 različnih sestavljavcev. V obdobju do leta 1980 je bilo prodanih preko 12 milijonov takšnih ur, mehanizmi Landeron pa so predstavljali tretjino. Ostale proizvajalce Cam kronografov bom omenil kasneje.


Landeron 48 1936 – Vir: Ebay.com


Dreffa Chronographe Suisse, 1954, Landeron 48 – Vir:Catawiki.com

Prvi modularni kronografski mehanizem v zgodovini sega v leto 1938. Movado s pomočjo manufakture Louis-Élysée Piguet na trg lansira kronografske ročne ure s kalibrom Movado 90M, ki se jim je v začetku leta 1939 pridružil še kaliber Movado 95M.. Prvi je bil Bicompax (dve podštevilčnici), drugi pa Tricompax s tremi podštevilčnicami.
Ob današnji uporabi imena modularni kronograf takoj sledi asociacija na nekaj podrejenega v odnosu do integriranega kalibra. Medtem, ko se današnji urarji obupano križajo, ko na svoji mizi najdejo modul, ki ga je treba servisirati, v preteklosti niso imeli nič proti tema dvema kalibroma, saj sta bila izdelana po najenostavnejši strukturi. Modul 90M je bil pritrjen na zadnji strani glavnega kalibra, medtem ko je bil modul 95M nameščen tik pod številčnico ure.
Imeli so še eno edinstveno lastnost. Zagon in zaustavitev kronografa sta bila izvedena s potisnim gumbom na poziciji 4, reset pa s pusherjem na položaju 2.


Movado 90M, 95M – 1938 – Vir: Sjx.com


Movado 90M 1938 – Vir: Carsandwatches.com

Excelsior Park 42 – Leto 1938 prinese še enega pomembnega poganjalca kronografov. EP je že leta 1922 izdeloval 22 različnih štoparic, pretežno za žepne ure. Znanje na tem področju je kulminiralo 16 let kasneje z edinstvenim mehanizmom, ki je zaslovel z izrezljanim mostom in ovalno obliko. Column Wheel z vodoravno sklopko in višino 6,2 mm je izdelan kot mono ali duo pusher z možnostjo 30 ali 45 minutnega števca, malo kasneje pa so mu dodali še 12-urno podštevilčnico.
Leta 1943 so ga predelali tako, da so mu dodali orientacijski kazalec, ki je v kombinaciji s kronografom omogočal računanje časa glede na različne položaje sonca ali drugih orientacijskih točk in tako hitro postal priljubljen v vojaški sferi. Ena bolj znanih različic te modifikacije je bil model Zenith - Sextant.
Najprestižnejši uporabnik kalibra EP42 je bil Gallet, od vrhunskih znamk pa ga je poleg že omenjenega Zenitha zelo pogosto uporabljal Girard Perregaux. Kakovost mehanizma dokazuje dolžina proizvodnje, ki je trajala do leta 1984.


Excelsior Park 42 – 1938 – Vir: Vintagewatchinc.com


Gallet Commander Excelsior Park 42 – 1940 Vir: Galletworld.com

Istega leta (1938) je na sceno stopilo njegovo veličanstvo - Valjoux 72, ki je imperij vodilo do leta 1974. Nastal je na osnovi prej omenjenega Valjouxa 23, dodali pa so mu 12 urno štoparico, kar je povečalo višino na 6,95 mm. Struktura nosi enak DNK – Column Wheel z vodoravno sklopko.. Leta 1968 je doživel dvig frekvence na 3Hz, kar mu je dalo referenčni dodatek v obliki števila 7 (Valjoux 727).

Valjoux ga je proizvajal z različnimi stopnjami končne obdelave, kar kaže na izjemno pogostost uporabe. Seznam njegovih eminentnih strank bi bilo lažje narediti z znamkami, ki ga niso uporabljale, kot pa nasprotno. Noben kronografski mehanizem v zgodovini urarstva ni poganjal toliko legendarnih modelov kot Valjoux 72: Daytona, JLC Chrono, Navitimer, Autavia, Carrera, Universal Geneve Nina Rindt, Gallet Multichron, Girard Perregaux Chrono, celo Longines je navkljub lastni proizvodnji kalibra 30 CH podlegel čarom 72, Enicar Sherpa, pa vse do Doxa Tripledate, Nivada Croton, Roamer Stingray, Certina Chronolympic in Yema Rallygraph.

Največja odlika tega kalibra je dvodimenzionalna struktura s polžastimi ploščatimi vzvodi in vzmetmi ter s sklopko v eni ravnini. Za razliko od sodobnih kronografov z ozkimi, visokimi, zapletenimi mostovi in vzvodi, celoten mehanizem Valjoux 72 je popolnoma razumljiv in viden na prvi pogled, zaradi česar je enostaven za nastavitev in nezahteven za servisiranje.
Skupno število izdelanih in v ure vgrajenih primerkov Valjoux 72 v 36 letih produkcije znaša okoli 750.000 kosov.


Valjoux 727, 1968 - Vir: Revolutionwathes.com


Rolex 6264 – 1968 Paul Newman's Daytona

Leto 1939 je bilo leto somraka. Druga svetovna vojna je uresničila najtemnejše slutnje in z njo se je začela prilagoditev urarske industrije. Logika je dogajanje koncentrirala v epicentru, kjer se je kazala največja težnja po orožju in vseh spremljajočih dejavnostih, predvsem tistih, s katerimi si je Wehrmacht na bojiščih priboril odločilno premoč – Luftwaffe. K letalom pa sodijo kronografi.

Hanhart je leto prej začel s serijsko proizvodnjo kronografskih ur - na podlagi Landerona 13 je zasnoval Monopusher, kaliber 40. Sredi leta 1939 je iz delavnic prišel In House kaliber Hanhart 41 in z njim rdeči gumb za ponastavitev štoparice, ki je zaznamoval legendaren model Tachy-Tele s komplikacijo flyback.
Hkrati proizvajalec postane eden izmed uradnih dobaviteljev letalskih sil tretjega rajha. To mu omogoči, da samo v enem letu poveča število zaposlenih z 200 na 400. V naslednjih 5 letih je proizvajalec dobavil Wehrmachtu okoli 15.000 ročnih ur kalibra 41 s stebričnim kolesom (column wheelom) in vodoravno sklopko.
Kronografske ure Hanhart so v urarskem svetu dosegle kultni status, zato ne preseneča, da je po vrnitvi Juliusa Hanharta v Nemčijo po 4 letih samoizgnanstva, leta 1948 proizvodnja oživela pod budnim očesom francoskih sil. Naročnik modela Admiral je bila francoska mornarica. Leta 1955 se Hanhart vrne v igro in ponovno postane uradni dobavitelj nemškim oboroženim silam – seveda, tokrat z drugačnim političnim prizvokom.


Hanhart 41 – 1939 – Vir: Joseph-Watches.com


Hanhart Tachy-Tele Calibre 41 – 1939 – Vir: Watchtime.com

O izjemnem razvoju vojaškega letalstva v nacistični Nemčiji priča številnost uradnih dobaviteljev merilnikov časa za pilote. Največ je bilo izvidniških ur (Beobachtung), ki so prihajale od Lange & Sohne (kaliber 48/1) - dobavil 6904 ur, Laco (kaliber Durowe D5) - dobavil 6500 ur, Stowa (kaliber Unitas 2812) – dobavil okoli 3000 ur, Wempe ( kaliber Thommen 310) – dobavil samo 60 ur in IWC (kaliber 52 SC) – dobavil 1200 ur.
Nobena od njih ni bil kronograf. Za kronografe sta skrbela Hanhart in Tutima.
Tutima je že od leta 1927 razpolagala z dvema kronografskima mehanizmoma (Urofa 19 in Urofa 58). Toda leta 1939 je bilo potrebno še nekaj mogočnejšega. Tutima preneha s proizvodnjo ur za civilno prebivalstvo in ustvari Tutima Flieger Chronograph s kalibrom Urofa 59 – Column Wheel z vodoravno sklopko, druga ročna ura v zgodovini s flyback funkcijo. Mehanizem je odlikovala višina z le 5,40 mm. Ura je imela predpisano odstopanje v območju od -3 do +12 sekund dnevno v pogojih nošenja od -10 do +40 Celzija in najmanj 1 uro brezhibnega delovanja v pogojih 1,5 atmosfere.
Na začetku so prihajale s pozlačeno osnovno ploščo mehanizma, kasneje pa so prešli na srebrno in zaključili z nikljem. Do konca vojne je Tutima dobavila Luftwaffe-u približno 15.000 Flieger kronografov.
Samo dan pred kapitulacijo Nemčije, 8. maja 1945, sovjetsko letalstvo popolnoma poruši mestece Glashutte in z njim tovarno Urofa oziroma Tutimo. Le dva meseca po zavzetju mesta se oprema in materiali iz tovarne prepeljejo v Pervi Moskovskiji Časoviji Zavod, kjer se prične proizvodnja kronografskih ročnih ur za častnike Rdeče armade pod imenom 1MČZ Kirova.


Tutima Kaliber 59 – 1939 Vir: Pinterest.com


Tutima Flieger Chronograph Urofa 59 – 1939 Vir: Chrono24.com

Leto 1940 Universal Geneve prične pompozno. Na trgu se pojavi model Aerocompax, prva ura v zgodovini s štirimi podštevilčnicami. Malem sekundniku in kronografskim števcem za 30 minut in 12 ur je na poziciji 12 dodana ura z minutnim in urnim kazalcem, ki se krmili s posebno krono na levi strani ohišja. Popoln GMT.
Poganja jo kaliber Universal 287, Column Wheel z vodoravno sklopko. Ni potrebno posebej poudarjati, da tudi za tem mehanizmom stoji sosedska manufaktura Martel. S tem je podjetje še dodatno utrdilo in upravičilo svojo visoko cenovno pozicioniranost. Dve leti pred ustanovitvijo Aerocompaxa postane družina Stern (lastnica Patek Philippe od leta 1933,) ekskluzivni uvoznik in prodajalec ur Universal za največji svetovni trg - ZDA.


Universal Geneve Caliber 287 Aerocompax – 1940 Vir: Urdelar.se


Universal Geneve Aerocompax Cal. 287 1940 Vir: Lot-art.com

Kronografski oddelek podjetja Universal Geneve doseže vrhunec leta 1944 z modelom Tricompax in kalibrom Universal 481 s trojnim koledarjem in zapletom luninih faz. Še eno stebričasto kolo s tradicionalno vodoravno sklopko, ki ga je ustvaril Martel.

S tem se zaključuje Martelova znamenita 10-letna serija kronografskih kalibrov za Universal - od Compura, Compaxa, Aerocompaxa do Tricompaxa. Dve leti kasneje Universal Geneve stopi na samostojno pot z lastno proizvodnjo mehanizmov s tremi kazalci, v segmentu kronografov pa se prične opirati na Lemanio in Valjoux. Po nekaj letih neuspešnega nastopa na trgu z lastnimi urami, Martel leta 1958 konča v naročju Zenitha, s katerim je sodeloval od leta 1935.


Universal Geneve Tricompax Cal 481 1944 - Vir: Clocksavant.com


Universal Geneve Tricompax Cal 481 1944 Vir: Clocksavant.com

Ker se nahajamo v kotlu Druge svetovne vojne, ne smemo prezreti ljubljenca različnih urarjev, ki so trg oskrbovali s tako imenovanimi vojaškimi kronografi. Arsa, Nicolet, Election, Niga in mnogi drugi. Čeprav smo Landeron spoznali kot revolucionarnega izumitelja kronografa s Cam izvedbo (kaliber 48), se tokrat (1940) vrača k tradiciji s column wheelom in vodoravno sklopko. Šlo je za Landeron kaliber 39.

Kakovosten mehanizem, ki je zgrajen na 7 namesto na standardnih 9 navpičnih stebričkih. Bicompax s podštevilčnicama na pozicijah 9 in 3, kjer je nameščena 30 ali 45 minutna štoparica. Kaliber 39 je delo James Auberta, končal ga je slabo leto pred smrtjo (1884 – 1939).
Do leta 1925 je bil eden vodilnih urarjev pri Valjouxu, nato pa je ustanovil lastno podjetje James Aubert s.a., ki je danes znano kot Epos.

Landeron 39 so neprekinjeno izdelovali do leta 1965.


Landeron 39 – 1940 – Vir: Worthpoint.com


Election Military Chrongraph Landeron 39 – 1941 – Vir: Catawiki.com

Ko vprašate analitike, kateri mehanizem izbrati za najboljši kronograf ročne ure XX. stoletja, se bo večina odločila za Lemania 2310/CH27 ali 27CHROC12, kot se je imenovala njena prvotna različica, ki jo je leta 1942 ustvaril urar Albert Piguet.

Zakaj?

Ker gre za mehanizem, ki je kot Omega 321 brez težav tiktakal na površini Lune (od prvotnega kalibra se je razlikoval po nekoliko drugačni vzmeti za minute kronografa).

Ker bi glavno nagrado zagotovo odnesla različica Patek Philippe-a, poimenovana PP CH 27-70Q, ki ima poleg vrhunske končne obdelave popolnoma podprto sklopko kronografa, ki se vrti nad pogonskim kolesom. Obenem je opremljen z ravnotežnim kolesom Gyromax in bolj prefinjenim držalom stikala v obliki ledvičke namesto preprostega trikotnika, pritrjenega z vijakom na strani.
Kot tak, predstavlja najvišji nivo klasične ure na ročno navijanje.

Ker gre za mehanizem, ki ga pod imenom VC 1142 še danes najdemo v liniji Cornes de Vache, člana svete trojice urarstva Vacheron Constantina.

Poudariti je treba tehnično superiornost kalibra 2310 glede na konkurenco. S premerom 27,0 mm in višino 6,74 mm je bil najmanjši kronografski kaliber tistega časa, kar mu je omogočalo izjemno prilagodljivost. Zgoraj omenjena modifikacija Patek Philippe v obliki 27-70Q ne bi bila mogoča, če bi šlo za 29,0 mm Valjoux VZ ali 72.
Column Wheel z vodoravno sklopko, Omega 321 je poganjal model Speedmaster 11 let, od 1957 do 1968. Ker je bilo povpraševanje na trgu vse večje, je moral Albert Piguet znova zavihati rokave in omogočiti večjo, hitrejšo in cenejšo proizvodnjo prihodnjih Moonwatchev. Nastane Omega 861. Ta kaliber ni bil več predstavnik prestižnega Column Wheel razreda, temveč nižjega odmičnega (Cam) pogona z mostom, ki ni imel več oblike loka, temveč trapezoida.
Postal je utelešenje industrializacije v proizvodnji kronografov. Novi kaliber je prinesel tudi višjo frekvenco, ki se je dvignila na 3 Hz. Pozitivna novica je, da je Lemania tudi v času kvarčne krize nadaljevala s proizvodnjo originalnega 2310/CH27 v ebauche različici (nesestavljen kaliber) in tako omogočila velikanom, predvsem Pateku in Breguetu, ohranitev položaja v najvišjem kakovostnem segmentu urarstva.


Omega 321 – 1957 – Vir: Watchguy.co.uk


Patek Philippe PP CH27-70Q – Vir: Revolutionwatch.com


Vacheron Constantin VC1142 – Vir: Sjx.com


Omega 861 - Vir: Adencon.com

Istega leta, svet kronografov postane bogatejši za še en monumentalni mehanizem. Čeprav je šlo za mlado podjetje, ki je obstajalo šele dve desetletji, so trg obogatili z več odličnimi kronografskimi kalibri. Venus 103 (1933), Venus 131 (1935), Venus 140 (1937), katerih naročniki so postali Gallet, Ulysse Nardin, Doxa in Eterna, ter Venus 150 iz leta 1940. Slednji je postal še bolj znan, ko ga je 17 let kasneje Pervi Moskovskoi Chasoviji Zavod (PMČZ) popolnoma skopiral in ga kot Poljot 3017 vključil v svoj prvi kronograf Strela. Sicer pa ga boste našli v prvi seriji linije Breitling Premier.

Podjetje gre naprej in leta 1942 predstavi kaliber Venus 175. Column Wheel s horizontalno sklopko je bil eden izmed redkih, ki je namesto klasičnega 9 stebričnega kolesa vseboval 7-kolonsko strukturo. Rezultat je bila izjemna robustnost, žrtev pa nekoliko večji potisni upor. Poleg tega je bil izdelan v tako imenovanem drop hammer dizajnu, ki je omogočal hitrejšo ponastavitev štoparice. S pritiskom na reset, vzmetni zatič sprosti kladivo, ki gladko pristane v jedru kolesa, kar povzroči, da se kronograf zavrti v ničelni položaj. Ko so naslednje leto (1943) dodali štoparico za 12 ur, nastane Venus 178.

Venus 175 so izdelovali do leta 1962, Venus 178 pa do leta 1969. O njuni kakovosti priča dejstvo, da jih je Breitling že od samega začetka vgradil v modele Premier, Chronomat, Navitimer, Top Time in Unitime.

Venus 175 nadaljuje svojo zgodbo v različici kalibra Seagull ST19, saj ga je kitajski proizvajalec leta 1962 kupil skupaj s kompletno strojno opremo za izdelavo.
Leta 1948 je bila ustvarjena cenejša različica Venus 175 na odmikalni pogon oziroma Cam. Gre za kaliber Venus 188.

Vsi trije mehanizmi se lahko pohavalijo z višino, ki ni presegla 6,0 mm.


Venus 175 – 1942 Vir: Buzzyfy.com


Breitling Chronomat – Venus 175 – 1944 – Vir: Chrono24.com


Venus 178 – 1943 – Vir: Calibercorner.com


Helvetia Triple Register Venus 178 - 1946 – Vir: Watches83.com

Ostajamo v letu 1943. Angelus je bil eden najbolj priznanih urarskih akterjev tistega časa. Zaslovel je leta 1930 z najmanjšim kalibrom z 8-dnevno rezervo moči (SF 240) in bil poleg Breitlinga in Universal Geneve tretji subjekt, ki je uvedel kronografe z dvema pusherjema. Vendar, za razliko od prvih dveh jr Angelus imel lasten razvoj in proizvodnjo kronografskih kalibrov.
Takšen je bil Angelus SF217, ki mu je pripadla čast, da je prvi v zgodovini poganjal serijsko izdelano uro s trojnim datumom. To je bil model Angelus Datoluxe. Column Wheel z vodoravno sklopko je doživel izjemno priljubljenost in ostaja najbolj znan model znamke.

Pet let pozneje (1948) je na prestol prišel model Chronodatoluxe. Tudi trojni koledar vendar tokrat Big Date, kar pomeni prvo In House uro v zgodovini s tem zapletom, pri čem se je številčna vrednost datuma izpisovala vsaka na svojem disku in vsaka v svojem oknu, dodana pa je bila še komplikacija Moonphase. Model se je povsem uspešno kosal z vodilnim na tem področju – Universal Geneve Tricompaxom. Zasluge za to gredo column wheelu Angelus SF250, njegova pomembna lastnost pa je višina z le 5,50 mm.

Tukaj se podjetje ne ustavi ampak zgodbo Prvi v zgodovini nadaljuje izven segmenta kronografskih ur. Tako leta 1956 predstavi model Datalarm, prvo ročno uro s funkcijo alarma in datuma, še veliko bolj nora poteza pa je bil razvoj modela Tinkler leta 1958, ki je bila prva vodotesna ura v godovini z zapletom minutnega repetitorja. Ampak ne gre samo za komplikacijo za katero lahko mirno rečemo, da je še bolj zahtevna za razvoj kot kronograf, Angelus je šel tako daleč, da jo je razvil na mehanizmu na avtomatski pogon. Kaliber Angelus SF1850 je bil odločno daleč pred svojim časom in ne čudi, da so uspeli prodati samo 100 ur s to komplikacijo.
Toda, kmalu se izkaže, da je ta izjemen dosežek obenem tudi rezultat samomorilske poteze, saj je razvoj repetitorja tako močno finančno izčrpal podjetje, da nikoli več niso uspeli razviti lasten mehanizem. Pravzaprav so izdelali še nekaj kronografskih ur, ki so jih opremili s kalibri, ki so ostali neuporabljeni iz preteklega obdobja, za vse ostalo pa so se morali posluževati generičnih kalibrov. Podjetje je naslednji dve desetletji bolj ali manj životarilo, dokler ni dokončno potonilo v vrtincu kvarčne krize.


Angelus SF250 – 1948 – Vir: Ranfft.de


Angelus Chronodatoluxe – SF 250 – 1948 – Vir: Iconeek.com

Pregled nadaljujemo z mehanizmom, ki je ne glede na generično poreklo, ki je po definiciji namenjeno širokemu krogu sestavljavcev, zaradi zahtevnosti in visoke cene našel svoje mesto v zelo majhnem številu ur.
Leta 1947 je Valjoux iz žepnih ur predelal kaliber 54 z namenom vgradnje v ročne ure in ga poimenoval Valjoux 55. To tudi pomeni, da je ostal velik (premer 39,0 mm), zato je današnjim zbirateljem še posebej všeč zaradi vzdevka Jumbo, saj so se ure, v katerih so ga našli, bistveno razlikovale od takratnih običajnih mer.

Če dodam tisto najpomembnejše, krasil ga je zaplet Rattraparante (Split Second), postane takoj razumljivo zakaj majhno število končnih uporabnikov. Rattraparante je kronografski zaplet, ki omogoča merjenje časa dveh dogodkov, ki se začneta istočasno, a končata v različnih intervalih. Mehanizem ima dodatno kolesce za delčke sekunde in se nahaja na vrhu drugega kolesca kronografa. Ima pritrjeno vzmetno ročico, delujočo na osrednjo gred, ki je povezana s sekundnim kolesom kronografa spodaj.

Najbolj znana modela s tem column wheel kronografom s horizontalno sklopko prihajata iz Rolexa, referenca 4113 iz leta 1956, izdelana v samo 12 kosih in prodana z dražbeno ceno 2,2 milijona €, ter Universal Geneve HA-1 A. Cairelli iz leta 1953 z avkcijsko ceno 160.000 €.


Valjoux 55 – 1947 – Vir: Cliniquehorlogere.ch


Rolex Rattraparante 4113 – 1956 – Vir: Hautetime.com


Universal Geneve HA-1 A.Cairelli – Valjoux 55 Vir: Hautetime.com

Ko govorimo o rattraparante kronografih, ne smemo mimo Venus 179. Nastal je istega leta (1947) kot zgoraj omenjeni Valjoux 55. Column wheel z vodoravno sklopko je nastal na osnovnem kalibru Venus 175, z dodanim kolescem za delčke sekunde na vrhu sekundnega kolesa. Leta 1949 so dodali 12-urno štoparico in tako ustvarili kaliber Venus 185, leta 1952 pa Venus 190 z dodatno komplikacijo luninih men.
Ta kaliber sicer ni tako opevan kot Valjoux 55, a je bil zaradi neprimerno bolj sprejemljivega premera (31,6 mm) veliko bolj praktičen za množično uporabo. Model, ki je največ prispeval k njegovi priljubljenosti je bil Breitling Duograph.

Na začetku 21. stoletja so restavrirane kalibre 179, 185 in 190 v ure vgrajevali Panerai, Girard Perregaux, Ulysse Nardin in Parmigiani.


Venus 179 – 1947 – Vir: Watchbase.com


Breitling Duograph – Venus 179 – 1955 – Vir: Watchtime.com