Test - OrientStar GMT Automatic Power Reserve

Prispeval Brane

Sreda, 16 Februar 2011 17:00

V tokratnem testu Brane Prešern odkriva tančico z eksotike daljnega vzhoda in predstavlja zapestno uro OrientStar GMT Automatic Power Reserve z dvema dodanima funkcijama, ki sicer pri urah v tem cenovnem razredu zelo redko nastopata skupaj. To sta indikator rezerve navitja in druga časovna cona - GMT. Orient, sicer divizija v izključni lasti korporacije Seiko, oskrbuje svoje linije z mehanskimi mehanizmi lastnega razvoja (in-house), s čimer tudi simbolno že preko 50 let dokazuje svojo samostojno urarsko zgodbo.

Držala pasu skoraj centimeter in pol visokega ohišja so zelo mogočna. Z notranje strani bi lahko bila tanjša, s čimer bi dosegli možnost vpetja vsaj za 2 mm širše zapestnice, saj obstoječa deluje nekoliko prešibko za to dokaj robustno 42 mm v premeru in 14 mm visoko ohišje. Dno je transparentno, privito in zagotavlja tesnenje do 100 m. Ura je v primerjavi z ostalimi po mojih izkušnjah dokaj težka (180 g). Prvih nekaj dni druženja z večjo različico OrientStar GMT Automatic Power Reserve sem si želel, da bi uro zaradi težavne preglednosti zamenjal s pol cenejšim, za številko manjšim modelom premera 40 mm. A sem se jo nekako privadil, postala je moja dnevna prijateljica, za redkejše priložnosti zadostne difuzne svetlobe, ko ni dolgih senc in hkratnega pobliskavanja mnogoterih poliranih in brušenih ploskvic, razporejenih vsenaokrog v globeli srebrno-bele številčnice. Njena značilnost je v provokativni vizualni napetosti, nekje med hvalisavostjo in odsevno ter oblikovno intenzivnostjo.

Številčnica se dviguje (ali pada, odvisno s katere strani jo opazujemo), kar v petih kaskadah. Začnimo od spodaj. Prva, v obliki krožnega izseka, ki je zamejena z zajetno pregrado, je rezervirana za indikator rezerve navitja. Na drugi ravni so prav na drobno izpisane ure druge časovne cone v 24-urnem prikazu, pod središčem pa je prostor za napis: Orient, automatic in z rdečo barvo GMT. Tretja raven je obročasta. Sem so prilepili oburne indekse v obliki prizem z brušenimi vrhnjimi ploskvami in s posnetimi, poliranimi robovi, ki se prav nagajivo pobliskavajo in uspešno motijo preglednost. Ti skulpturni indeksi poleg tega še nepotrebno visijo preko notranjega roba in tako mečejo motečo senco na spodnjo kaskado z drobcenimi številkami GMT. Četrto »nadstropje« predstavlja tanek obroč, privzdignjen proti zunanjemu robu, z minutnimi (sekundnimi) oznakami in iluminiranimi točkami. Na petem obroču, ki je še bolj poševen, pa so ponovno izpisane ure 24-urnega prikaza. Ta je s pomočjo druge (spodnje) privite krone tudi vrtljiv in se lahko uporabi za spremljanje še tretje časovne cone. Notranja skala GMT, ki narašča v zaporedju parnih števil (2, 4, 6 ...) se pri številki 18 zaključi. Dvajsetica ni označena, sledita dve neparni uri, 21 in 23. Ura 24 zopet ni izpisana. Zakaj? Ker je logičen vrstni red označb onemogočen s tistim »obrambnim obzidjem«, ki teče ob indeksih malo pred deseto do malo po dvanajsti in 'straži' prostor indikatorja rezerve navitja. Ta bariera zagotovo moti preglednost in pogled na kazalce.

Berljivost motijo tudi skeletirani kazalci (urni do polovice, minutni pa do ene tretjine). Prav tako je iluminacija preostanka površinsko kar razkošna, tako da za kovinsko polituro obrobja kazalcev ostane zelo malo »materiala«. Težava z berljivostjo se z barvo številčnice, ki je podobne srebrno-bele barve, le še stopnjuje. Kazalci so precej dvignjeni nad konkavno oblikovano številčnico (že prvi GMT leži na kar 1,5 mm dolgi osi). Tak odmik so morali predvideti zaradi predebelih indeksov v obliki pravokotne, odsekane piramide in tudi zaradi že omenjene pretirano zajetne pregrade, ki zamejuje predel, v katerem se varno sprehaja indikator rezerve navitja. Med vsakim naslednjim kazalcem je še nadaljnjih 0,5 mm razmika, zaradi česar je vzpenjanje preveč očitno.

Nekoliko presenečata svetleč indikator rezerve navitja, kot tudi konica dolgega kazalca GMT. Ta dva po mojem mnenju res ne potrebujeta iluminacije, saj njuna vidnost v slabi vidljivosti ali ponoči nikoli ni tako pomembna, da bi lahko upravičeno motila prikaz lokalnega časa. Kazalec GMT se poleg tega ne sklada natančno z indeksi; zamuja namreč za okoli 6 min. Skratka, z urnimi oznakami je v zamudi za eno kotno stopinjo in nekaj njenih minut. Tudi urni kazalec pokaže točno na oznako šele 4 minute čez polno uro. Ker sta oba (GMT in urni) medsebojno soodvisna, je logično sklepati, da je težava v nenatančni namestitvi obeh. 

Ko sem uro dobil v roke, sem jo ročno navil do polovice in si jo namestil na zapestje. Avtomatika je poskrbela, da je kaliber polno zalogo navitja (40 ur) dosegel v 6 urah. To me je kar prijetno presenetilo, saj šest ur dejavnega nošenja ure že zadostuje za sprotno delovanje in nadaljnjih 20 ur teka mehanizma. Zanimivo, kako je sekundni kazalec dobil bolj odločne, ostro-definirane pomike kmalu potem, ko je kazalec rezerve navitja pokazal malo čez oznako, ki sicer nakazuje še 10 ur do izteka avtonomije. Prej, približno 5 ur pred koncem rezerve navitja, se je po mojih občutkih premikal zelo leno, a vendar je bila v teh pogojih (tri-urno opazovanje) ura popolnoma sinhrona z realnim časom. Polno navita je v položaju krona zgoraj po 48. urah še vedno tekla, vendar je v zadnjih dveh do treh urah, dokler se ni popolnoma zaustavila, zaostala za 10,5 sekunde.

Tiktakanje tega mehanizma z 22. kamni (caliber 40P51) je komajda zaznavno in še to le takrat, ko je ura tesno prislonjena k ušesu. Najbolj neubogljivo mehanizem odreagira v položaju krona spodaj. V sedmih urah je tako zaostal za 3,5 sekunde, v povprečju za 11 sekund v 24 urah. Sicer pa mehanizem najbolj natančno teče v območju med 30 in 10 uro rezerve energije. V položaju številčnica zgoraj je pridobil povprečno 3 sekunde v 24 urah, na roki pa izgubljal ali pridobival 1 sekundo na 24 ur. V položaju števičnica spodaj je kaliber prehitel za 4 sekunde v 24 urah, nameščen na navijalcu pa je zaostal 5,5 sekunde v 24 urah. Sklep omenjenega opazovanja je, da je sinhroni tek s časom dokaj enostavno nadzirati z izmeničnim nošenjem in odlaganjem ure v ustrezen položaj.

Najmanj kar boste lahko iz povzetka, ki sledi, rekli je, da iz njega veje očitna nekonsistentnost. Saj, ko sedaj opazujem uro kot kompleksen časomer z vso njegovo ponudbo, z gotovostjo lahko rečem, da je primerek pravzaprav impozanten. Ker me je takoj ob prvem stiku z uro neznansko zmotila nasilna obroba z oznakami rezerve navitja, so se kot domine začela nagibati vsa naslednja opazovanja in ocene v vnaprejšnji negativni naravnanosti. Potoval sem in se čudil ogromnemu konkavnemu novemu svetu indeksov, številk kazalcev, pobliskov in odsevov, kot bi bil eno samo neizprosno, povečevalno oko endoskopa, ki zaprt, kompakten objekt opazovanja razpre v makro, da vse lebdi okoli nas in lahko ob vsakem sestavnem delu spontano izražamo njegovo in hkrati tudi našo valenco. In kot rečeno; ko pogledaš zadevo v celoti, se pred tabo bohoti velik kos ure, z dodanima dvema, meni najljubšima funkcijama, ki ima pač intenziven obraz in se na prvi pogled izraža sicer malo dvomljivo, na drugi in tretji pa končno zelo uporabno in odločno. Sicer pa h končni odločitvi o nakupu lahko prispeva tudi zelo ugodna cena, ki znaša 629 €, saj mehanske ure kakšnih drugih urarskih hiš, le zaradi komplikacije prikaza rezerve navitja stanejo vsaj 800 € in več. 

Izgled : 7/10
Ocena izgleda (pa morda tudi opredelitev glede splošnega vtisa) mi predstavlja najteže opravilo. Nepregledna in hkrati vtisljiva številčnica, kakor tudi impresivna celotna podoba, premer in teža ohišja z dvema zelo uporabnima funkcijama, zlahka vsiljujejo mešanico občutkov, ob katerih bi to oceno najraje podal v razponu od 5 do 10. Odločil sem se za 7.

V nekaj besedah

OrientStar GMT Automatic Power Reserve je vsekakor dovršen izdelek, ki nedvomno in celo poudarjeno nagovarja s svojo bleščečo in intenzivno podobo, tako da bi za ta tip pojavnosti nemara lahko uvedli kar novo kategorno opredelitev: 'za občasno priložnostno uporabo'. Z drugimi besedami: no dress, no sport, no classic, no tool watch...

Vir slik: orient-watch.com/orientstar