Jaz se pa pridružujem Matrusu.
Recimo, da drži Criptusov primer in si neskončno želiš ure, ki stane 2400 eur, našparanega denarja pa nimaš nič. Za moje pojme je nakup take ure v teh razmerah na 24 obrokov, hudo nespametna poteza. Če si uro neskončno želiš, pomeni, da jo imaš ogledano že nekaj časa in če v tem času nisi uspel privarčevati niti evra, torej živiš tako rekoč iz rok v usta. V takem primeru se ti bo bremenitev računa v znesku 100€/mesec zagotovo občutno poznala. Že paradoks se mi zdi, da finančno komaj shajaš in si nenormalno želiš uro v taki visoki vrednosti?! Razumem, da so ti ure hobi, ki ti polni prosti čas, ena ura za dobra dva jurja, je pa za moje pojme skrajni luksuz, nakit in jo tretiram v isti razred, kot če bi si kupil recimo masivno zlato zapestnico, za katero bi jemal kredit. Bi bilo to smiselno?
Ure so super stvar, vendar so življenjsko pomembno ter investicijsko gledano bedarija. Če nisi težek poznavalec, mislim, da je tudi zelo težko, da bi si na uri delal zaslužek. Menim, da se mora vsak pogledati iz objektivnega zornega kota, v kateri razred paše in nato gledati sebi primerne igračke. Če nimaš denarja, obstaja ogromen trg rabljenih ur, na katerem dobiš lahko lepo uro za ugodne zneske, Rolexe v Malalanu pa pusti ljudem, ki si jih zares lahko privoščijo.
S tem nisem hotel užaliti nikogar, enostavno ta mentaliteta ni zame. Tako tudi ne bom nikoli razumel človeka, ki ima 800 € neto plače in si kupi novega Audija na lizing...