Pred dnevi sem se znašel v družbi prijateljev in pričela se je debata o tem, kdo od nas je svoji najdražji bil prvi. Pa ne samo njej. Hvalisanja je bilo na pretek. En čez drugega in morda je bolje, ker nisem prišel na vrsto, da ne bi komu pokvaril večera. Vse se je stekalo v eno samo besedo: prvi.

Čestitke fantje. Kapo dol pred vami in globok priklon, toda menim, da je pomembnejše in večji je uspeh, če si svoji najdražji - zadnji.

Če tematiko apliciram na še eno veliko ljubezen ….da, podobno je tudi tukaj. El Primero ne bi bil tako mogočen, uspešen in pomemben, če bi ostalo samo pri tem, da je bil prvi. Enako pomembno je dejstvo, da je še danes prisoten. Pa še kako je prisoten.
V tem viteškem boju iz romantičnih šestdesetih let, ko so Beatli počasi zaključevali, ko so Stonesi na vrhuncu moči ostali brez Brian Jonesa, ko je Buzz Aldrin Omego Speedmaster povzpel na Luno in ko je hladna vojna dosegla, kdo ve katero po vrsti kulminacijo, Zenith El Primero 3019 PCH je prvi pograbil češnjo na torti.

Tudi po 49 letih sladek okus ne ponehuje, medtem ko njegovi tedanji tekmeci uživajo zasluženi pokoj in razveseljujejo ljubitelje horologije v vintage modelih. Chronomatic oziroma Caliber 11 je zaradi prešibkega rotorja in premočne glavne vzmeti že po slabem letu obstoja prejel novi outfit v obliki Calibra 12. Trajal je do leta 1976 (današnji Tag Heuer Calibre 12, ki bazira na ETA 2892-2 in Dubois Depraz kronografskem modulu 2022 nima neposredne povezave s Chronomaticom, ki je baziral na kalibru Buren 1281 in Dubois Depraz kronografskem modulu 8510), Seiko 6139 mehanizem pa je iz proizvodnje umaknjen leta 1980.

Zgodba bi se lahko odvrtela v povsem drugačno smer, če ne bi obstajali ljudje, ki imajo vizionarski vid. In ko se ta nadarjenost združi s kljubovalnostjo, potem se takšen junak odziva na ime Charles Vermot.

Družba je imela smolo, da se je v času od leta 1971 do 1976 nahajala v lasti nekoč lastne hčerinske organizacije, Zenith Radio Corporation iz Chicaga. Pretreseni zaradi nesrečnih okoliščin v katerih je ameriški dolar devalviral za 40 % v štiriletnem obdobju v primerjavi s švicarskim frankom, kar je povzročilo več kot 400 % podražitev uvoženih švicarskih ur in obenem omogočilo razmah poceni japonskega kvarca, leta 1975 pošljejo ukaz v La Locle, da se uniči vsa oprema, ki se je uporabljala za proizvodnjo mehanskih ur ter da se Zenith nemudoma v celoti preusmeri v proizvodnjo kvarčnih ur.

Charles Vermot, urarski strokovnjak za izdelavo mehanskih kronografov, je bil tehnični vodja Obrata 4, kjer je potekala proizvodnja El Primera. Ob vsem tem je bil vključen v njegovo ustvarjanje že od začetka. Prepričan v pravilnost negiranja ukaza je vsak večer s skupino zaupnikov pričel skrivati opremo, tehnične risbe in ostale ključne detajle. Če upoštevamo dejstvo, da je obrat vseboval 150 strojev za prešanje in da teža vsakega presega 1000 kilogramov, si lahko samo predstavljamo, kako so uporniki bili odločni in enotni, da stoletno delo ne bo izbrisano na podlagi samo ene, z norostjo prežete odločitve. Vsak posamičen del opreme, vsaka posamična risba in vsak posamičen vijak, ki se je znašel skrit na podstrejših in v kleteh podjetja v La Locleu je bil zapisan v posebno kartoteko, ki jo je Charles hranil v svoji hiši.

Leto 1978 prinese spremembo v lastništvu Zenitha. Švicarski Dixi Group kmalu prepozna revival mehanične veje urarstva ter dvigne zapornico in omogoči povratek na stare tire. Na začetku je Zenith ure opremljal z Ebel mehanizmi in nekaj iz svojih starih zalog, leta 1984 pa se v celoti vrne v proizvodnjo El Primera. To se ne bi nikoli zgodilo, če ne bi Charles Vermot počistil debeli sloj prahu z lesenih skrinj v katerih se je nahajala oprema in dokumentacija, povezana s znamenitim kalibrom.

Osnovna zamisel za njega je vzniknila leta 1962. Zenith je želel obeležiti bližajočo se stoletnico obstoja (leto 1965) z enim izmed največjih dosežkov v zgodovini urarstva – iznajdbo avtomatskega kronografskega mehanizma. Obenem bi tak podvig predstavljal popolni šok za tedanje dogajanje na urarski sceni. Namreč, povezava Zenith in kronograf je bila nekaj tako redkega, da je tistih nekaj serij mehanskih kronografov v obodbju med 1950 in 1960 izšlo v močno limitiranem številu.
Zenith je izredno visok renome ustvaril na podlagi mojstrovin v obliki kronometrov, ki jih je opremljal z lastnimi, vrhunskimi kalibri. Mehanskih kronografskih mehanizmov ni ustvarjal sam, ampak jih je dobavljal od podjetja Excelsior Park iz vasice Saint-Imier, kjer sta domovala tudi Marvin in Longines. To je bil manjši proizvajalec, ki je nastal leta 1918. Proslavil se je z izdelavo kronografskih kalibrov za velikane, kot sta Gallet in Girard Perregaux ter Zenith. Kvarčna kriza je njegovo pot trajno končala leta 1983.

Leta 1960 Zenith stopi korak naprej ali če smo bolj natančni, kilometer in pol na sever in z nakupom pridobi lastništvo nad še enim vrhunskim ustvarjalcem mehanskih kronografskih kalibrov. To je bilo manjše podjetje Martel. Tako kot Zodiac, Tissot, Vulcain, Universal, Ulysse Nardin in Zenith prihaja iz mesetca Le-Locle. Ustanovljeno je bilo leta 1911, specializirali so se za proizvodnjo mehanskih kronografov. Od leta 1917 postanejo dobavitelji kronografov za ročne ure za brend Universal (kasneje preimonovan v Universal Geneve), svetovno slavo pa dosežejo leta 1932 z mehanizmom Universal 281, ki velja za enega izmed prvih kronografov z dvema pusherjema.
Leta 1934 prvi v zgodovini predstavijo kronograf s tremi podštevilčnicami. Ker je bil sin ustanovitelja Universala (George Perret, leta 1894), Raoul Perret leta 1935 član upravnega odbora Zenitha, prične slednji neovirano uporabljati kronografe Martela. To se je izkazalo za zelo pomemben dejavnik, ko pričneta tako Universal kot Zenith za kronografe z dvema in tremi subdiali uporabljati enaka naziva. Compur (dve podštevilčniciI in Compax (tri podštevilčnice). Martel se v naslednjem desetletju speicalizira v komplikacije s kalendarjem, ki vključujeo tudi lunine faze. V tem odbobju se Universal popolnoma loči od Martela in prične proizvodnjo lastnih mehanizmov, Zenith pa ostane v tesni navezavi, kar pripelje do naravne in pričakovane združitve leta 1960. Tako si je švicarski velikan ustvaril močno osnovo za nadgradnjo, ki je sledila v naslednjih letih.

Kronograf je izraz, ki pomeni zapisovalec časa. Avtor izraza je francoski urar Nicolas Mathieu Rieussec, ki je že davnega leta 1821, na željo kralja Luoisa XVII izdelal merilec časa za potrebe konjskih dirk. Dolgo časa je veljal za prvi kronograf v zgodovini. Leta 2013 se zgodi dramatičen zasuk, ko se ugotovi, da je prav tako francoski urar Louis Moinet za potrebe astronomskih meritev konstruiral kronograf v obliki žepne ure, ki je meril čas z natančnostjo 1/60 sekunde. Frekvenca mehanizma je znašala, še danes nepojmljivih, 216.000 oscilacij v eni uri oziroma 30 Hz.
Za prvi kronograf v obliki ročne ure je zaslužen Longines, ki je leta 1913 predstavil tako imenovani Monopusher s kalibrom 13.33Z. Upravljal se je preko glavne krone.
Dve leti kasneje, Breitling prinese napredek. Kronograf se upravlja s svojo lastno (neodvisno) krono. Leta 1917 ideji sledi Universal Geneve in proizvodnja teh ur prične strmo naraščati.

Leta 1922, John Harwood, urar iz angleškega mesta Bolton, potuje po Švici iščoč proizvajalca, ki bi sprejel izziv in preizkusil njegov izum. Walter Wogt, lastnik komaj 10 let stare manufakture Fortis, je bil pravi entuziast in idejo sprejme v istem trenutku. Dve leti pozneje je angleški izum prejel švicarski patent. Leta 1926, na mednarodnem sejmu v Baselu, Fortis predstavi prvo ročno z avtomatskim navijanjem. Šlo je ebauche kaliber tedaj že močno priznanega švicarskega proizvajalca Adolph Schild, ki mu je bil dodan avtomatski menjalnik. Na ta način se Fortis v urarsko zgodovino zapiše kot prvi serijski proizvajalec ročnih ur na avtomatski pogon. Model je poimenovan po izumitelju – Harwood. John Harwood je briljantnost pokazal še na dveh področjih. Patentiral je izum, ki je maksimalno izboljšal delovanje avtomatske pištole in izumil je izvijač, ki se je dodatno zavrtel po udarcu kladiva, kar je predstavljalo osnovo za današnje pnevmatske izvijače.

Strokovnjaki so si enotni, da je eden izmed največjih dosežkov v horologiji ustvaritev kronografa na avtomatski pogon. Dokaz za to se nahaja v dejstvu, da je rapidno hitro rastoči masovni produkciji ur v dvajsetem stoletju bilo potrebno več kot 40 let, da želja postane resničnost.
Res je, da je Lemania leta 1947 uspela kreirati takšen mehanizem, vendar tehnoloških težav, ki so onemogočale pravilno delovanje niso uspeli odpraviti in serijska proizvodnja ni zaživela. Projekt je po hitrem postopku odpoklican in je odšel v pozabo.

Zenith je že od samega začetka ubral najtežjo pot. Kaliber ni smel biti modulsko zgrajen (osnovni avtomatski kaliber na katerega se nadgradi kronograf), ampak je moral biti v celoti integriran, kar pomeni prisotnost Column Wheela in centralnega rotorja. Dodatna zahteva je bila zmanjševanje do takšne mere, da je omogočal dodajanje komplikacij datuma in luninih faz.
Kot da to ni bilo dovolj, so si postavili še cilj najvišje prioritete. Novi mehanizem mora biti najbolj precizen kronograf v dotedanji zgodovini. Videti je bilo, da so se strokovnjaki našli pred misijo nemogoče.
O tem, kakšna je bila predanost in pripadnost tej veščini, priča ne samo to, da se niso ustavili pred navidezno nepremostljivimi preprekami, ampak dejstvo, da tudi uprava družbe ni pritiskala in insistirala, ko je bilo jasno, da se bo projekt zavlekel daleč preko leta 1965 in da bo proslavljanje stoletnice obstoja potekalo v umirjenem tempu namesto v ritmu slavljenske koračnice.

Vsak posamičen dan je trohnica v prahu človeške zgodovine. Deseti januar, leta 1969 je predstavljal pravi mali vihar. Tega dne je Sovjetska Zveza v vesolje izstrelila modul Venera 6, ki je s pomočjo padala pristal na istoimenskem planetu, Led Zeppelin so v legendarni dvorani Filmore West američane prvič začarali z Dazed and Confused. Dogodek v Ženevi je bil manj hrupen ampak toliko bolj odmeven. Sedem let po nastanku prvega osnutka v podobi tehnične risbe, Zenith na tiskovni konferenci svetovni javnosti predstavi briljantnost in spretnost lastnih umov.
Predstavljen je El Primero, avtomatski kronografski mehanizem simboličnega naziva (špansko za prvi) v dveh verzijah. 3019 PHC je vseboval datum, medtem ko je 3019 PHF omogočal prikaz datuma, dneva, meseca in luninih faz. Ni šlo samo za prvega v zgodovini. El Primero je utelešal vse tisto, kar je bilo začrtano leta 1962. Na ta način je Zenith, 40 let pozneje, ponovil podvig iz maja 1929 leta, ko je Britanski Astronomski Obseravtorij uradno zapisal: Od 19.835 primerkov pregledanih in izmerjenih ur, ki so bile poslane iz vseh koncev sveta, ura znamke Zenith je dosegla rekord v preciznosti, s povprečnim dnevnim odstopanjem 0,6 sekund.

Drži, da je ob novem podvigu Zenitha, konkurenca bila 10.000 krat manjša, ker sta v igri bila še dva avtomatska kronografska mehanizma v nastajanju, je pa bil boj zato toliko bolj neizprosen in nepredvidljiv, ker je šlo za nekaj povsem novega v svetu horologije

Projekt 99 je bil začet leta 1965. High End švicarskemu proizvajalcu urnih mehanizmov Dubois Depraz se je porodila zamisel o kombinaciji lastnega kronografskega modula z Burenovim tenkim mikro-rotor mehanizmom. Ko so idejo predstavili Burenu je takoj prišel odgovor in tehnična risba v vpogled, da se je s skoraj identičnim predlogom, le nekaj mesecev pred tem, na njih obrnil znameniti Heuer. Prvi poskusi treh subjektov niso bili plodni, zato so sklenili, da v projekt vključijo še enega močnega aduta. To je bil Breitling. Ker je v vmesnem času Buren prišel v last Hamiltona, je bil slednji tisti, ki je požegnjal to zvezdniško moštveno sestavo. O pomembnosti projekta priča dejstvo, da sta v njem osebno sodelovala vodilna moža obeh velikanov. Jack Heuer in Willy Breitling.

3. marca, 1969, rezultat projekta 99, Caliber 11 oziroma Chronomatic doživi svetovno premiero na simultanih tiskovnih konferencah v Ženevi, New Yorku, Hong Kongu in Bejrutu. Modularni avtomatski kronograf je deloval na frekvenci 19.800 nihajev na uro. Močno medijsko kampanjo, naveza nadaljuje že nekaj tednov kasneje, ko na sejem v Basel, prinesejo večje število ur, opremljenih z novim mehanizmom, ki so jih lahko novinarji tudi sami preizkusili. Vendar, kmalu so se razširile govorice, da je Caliber 11 deloval toliko dolgo, kolikor je trajal sejem. Verjetno ni bilo tako hudo, drži pa ugotovitev, da je prihajalo do težav pri daljšem neprekidnem delovanju mehanizma, ker je bila glavna vzmet premočna v primerjavi z rotorjem, ki ni bil možen slediti potrebnemu tempu. Težava je bila odpravljena še v istem letu. Nova verzija, Caliber 12 je celo premogel za polovico hertza višjo frekvenco (21.600 b/h). Tako je kombinacija Dubois Depraz 8510 in Buren 1821 med drugim, proslavila Heuer Autavio, Monaco in Carrero.

Daleč na vzhodu, evropskemu kupcu relativno nepoznano podjetje – Seiko, je že mesec dni po spuščanju zastora na sejmu v Beselu, v prodajne škatle že pakiralo prve ure z lastnim avtomatskim kronografskim mehanizmom. Poimenovan je Seiko 6139. Odlikovale so ga tri temeljne značilnosti. Za razliko od švicarskih verzij je na številčnici vseboval samo eno kronografsko polje, ki je prikazovalo vrednost do 30 izmerjenih minut. Bolj pomembno je dejstvo, da je šlo za integriran in ne modularni kaliber, najbolj pomemben dejavnik je predstavljala vertikalna zasnova kalibra, ki je prva te vrste v zgodovini in po kateri so se kasneje zgledovali nekateri švicarski High End proizvajalci. Med njimi tudi Rolex, ko je leta 2000 predstavil lasten kronografski mehanizem na avtomatsko navijanje – Rolex 4130. Deloval je na isti frekvenci kot Caliber 12, 21.600 b/h. Za razliko od švicarskih oponentov, ga ni bilo možno ročno naviti. Izboljšava je prišla slabo leto potem z mehanizmom 6138.

Tako smo dobili tri zmagovalce namesto enega. Seiko je prvi pristopil k serijski proizvodnji, tri mesece za njim je proizvodne trakove zapustil Caliber 11, oktobra 1969 pa El Primero. Toda, na torti je bila samo ena češnja in ve se, kdo je prvi segel po njej.

El Primero je izjemno preciznost dosegal zahvaljujoč frekvenci v višini 5 Hz oziroma 36.000 oscilacij v enourni časovni enoti. To je značilnost tudi današnjih verzij mehanizma.
Kakovost kalibra je potrdil Rolex, ko je leta 1987, najbolj popularno športno uro v zgodovini, Daytona, opremil s tem mehanizmom. To se je zgodilo po 24 letih obstoja modela ki ga je od začetka proizvodnje poganjal mehanizem na ročno navijanje, Valjoux 72. Ker 36.000 nihajev na uro ob pogoju vsakodnevne uporabe predstavlja malenkostno večjo obrabo materialov, je Rolex znižal frekvenco na standardnih 28.800 b/h in s tem nekoliko zmanjšal pogostnost vzdrževanja. Verzija Zenith El Primero 4030 kalibra je poganjala Daytono vse do leta 2000, ko je Rolex razvil lasten (hišni) mehanizem, prej omenjeni Rolex 4130.

Želel bi poudariti, da odlika ur El Primero ni prihajala samo iz kakovostnega srca. Zenith je ustvarjal najvišje standarde tudi na ostalih elementih izdelka. Še vedno je znan dogodek iz leta 1970, ko je svet obšla novica o Zenithovem eksperimentu, s katerim je dokazal vzdržljivost novega modela. Na konstrukcijo kolesja letala Boeing 707, oznaka leta AFO15, Air France, polet na relacii Pariz – New York, je bila pritrjena ena izmed ur iz omenjene serije. Temperatura zraka na vzletišču je znašala 4 C medtem, ko je dvajset minut pozneje na višini 10.000 metrov, padla na -62C, Zračni pritisk na tej višini je štirikrat nižji kot na zemeljskem površju. Lahko si samo predstavljamo kakšnim tresljajem je bila ura izpostavljena ob pristanku v New Yorku. Ko so mehaniki uro sneli iz podvozja so lahko, upoštevajoč časovno razliko, svoje ure točno nastavili po nekoliko prezeblem prišleku.

Prvi modeli El Primera so prihajali v različnih dizajnerskih variantah. Najprepričljivejša je bila tista s srebrno številčnico ter subdiali v modri, sivi in črni barvi. Nekaj mesecev pred praznovanjem 50 letnice obstoja, še vedno omreži pogled in srce.

Ohišje je narejeno iz nerjavčega jekla. Na vrhu in iz strani je visoko polirano, zgornja stran lugov je fino brušena.



Premer ure brez krone znaša 42,0 mm, višina 12,8 mm, dolžina 41,8 mm.
Razdalja od luga do luga je 48,2 mm, med lugoma 20,0 mm.
Ramena so postavljena v maniri obdobja nastanka modela. Lepo odpirajo ohišje, postopoma se spuščajo proti roki in uspešno zajemajo površino s katero se ura stopi v celostno strukturo, kar omogoča zelo prijeten občutek ob nošenju izdelka.

Krona je postavljena na pozicijo 3. Ni vijačena in ni zaščitena z ohišjem. Pravšnjo mero varnosti ji omogočata kronografska gumba na pozicijah 2 in 4. Podpisana je. Enako kot pusherja, sije v visoko poliranem jeklu. Premer znaša 6,5 mm.

Upravljanje s kronografom je enostavno. Pusherja sta odlično odzivna, kazalec štoparice se resetira točno na izhodiščni položaj. Zanimivost predstavlja posebnost, da se z izvlečeno krono v položaju 1 nastavlja čas, medtem ko položaj 2 izvlečene krone, omogoča nastavitev datuma.

Luneta ali bolje rečeno obroč okoli stekla je fiksen. Celotna širina dveh milimetrov se koplje v poliranem jeklu.



Pokrov ohišja je sestavljen iz kombinacije visoko poliranega nerjavčega jekla in večinskega transparentnega safirnega stekla. Na jeklu je vgraviran naziv modela, referenčna številka modela, serijska številka in višina vodotesnosti, medtem ko je skozi steklo viden horološki dragulj z navedbo naziva in prelepim okrasom v obliki simbola proizvajalca in Ženevske črte.

Končna obdelava je v pričakovani harmoniji z renomejem Zenitha. Elementi so v popolni simetriji, visoko polirani deli se odlično ujemajo z brušenim finišom na lugih. Ohišje je kompkatno, ni pretirano masivno, kar pristaja uri športno-elegantne usmeritve. Robovi so zelo pazljivo obdelani, izdelku dajejo primeren odmerek mehkobe, kar ga naredi še bolj zaželenega za nošenje.



Sprednje steklo je safirno z antireflektivnim premazom. Postavljeno je visoko na ohišje, kar pomeni, da se rob dviga 2 mm nad podlago. Steklena površina se zmerno dviga proti sredini, omogoča odlično berljivost številčnice, premer znaša 38,8 mm.